Gre za zemljišče, kjer je včasih stala vila z vrtom in je v času povojne Jugoslavije služila kot javna imovina za bivališče tedanjega visokega funkcionarja. Ko so zgradili Cankarjev dom in uredili novo središče Ljubljane na tem delu mesta, je bila z zazidalnim načrtom za izgradnjo predela določena (in izvedena) rušitev kar nekaj lepih stanovanjskih vil ter predvidena parkovna ureditev okolice Cankarjevega doma. Ta parkovna ureditev je večinoma ohranila zelenje nekdanjih vrtov stanovanjskih vil in te površine spremenila v javne parke. Ti javni parki so služili javni rabi kot javne površine. Kot taki so predstavljali (in še predstavljajo) zazidano zemljišče z gradbenoinženirskim objektom, to je s parkom (glej predpise glede klasifikacije vrst objektov).

Javni park danes kot zasebna last doživlja čudno usodo – ni očitno niti v javni rabi niti v zasebni rabi, saj tudi po nekdaj in deloma po zdaj veljavnem prostorskem aktu predstavlja zeleno površino – park, torej javno površino. Zazidano zemljišče s tako funkcijo, namenjeno javni rabi, bi moralo nositi status grajenega javnega dobra ter biti kot tako evidentirano in v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi. To pa pomeni, da mora biti nujno v javni lasti. Zaradi konfliktne situacije javne rabe in z denacionalizacijo doseženega zasebnega lastništva se predvsem postavlja vprašanje, kako je taka situacija sploh lahko nastala. Ali je bila zakonodaja tista, ki naj bi kljub dosledno spoštovanim določilom to omogočala? Kako zdaj konflikt reševati, če dogovor med občino in novimi lastniki ne bi bil možen? In kako se izogniti nepotrebni konfliktnosti tam, kjer denacionalizacija sploh ni problem, pač pa že obstoječe lastništvo samo po sebi ter konfliktnost določil v prostorskih aktih? Razlastitev kot eno od prisilnih sredstev mora imeti pravno podlago iz zakona o urejanju prostora (92., 93. člen in drugi) in iz določil prostorskega akta, kar je treba vedno znova upoštevati pri ustvarjanju (načrtovanju) prostorskoureditvenih razmer in nato pri uporabi prostora v praksi.

Namesto da bi občina vztrajala pri celovitem javnem interesu, je v prostorskem aktu v zadnjem obdobju spremenila namensko rabo park samo še v delu celotnega dejanskega parka iz časa pred denacionalizacijo. Kako in kaj bi se lahko gradilo na lokaciji, pa je sploh problem, glede na celo vrsto pogojev s področja spomeniškega varstva.

Martina Lipnik, Ljubljana