Elif Shafak: Čast (Sanje, 2016)
Večkrat nagrajena turška pisateljica, kolumnistka in borka za človekove pravice Elif Shafak, ki živi med Carigradom in Londonom, se v svojih delih pogosto posveča navidezno samoumevnim delitvam med spoloma. V slovenščino so doslej prevedeni romani Štirideset pravil ljubezni, Pankrt iz Istanbula in Bolšja palača. V romanu Čast, ki ga je prevedla Barbara Skubic, pripoveduje zgodbo o emigraciji, trku kultur, družinskih vezeh, teži preteklosti in patriarhalnosti v sodobni družbi.
Evie Wyld: Vseh ptic petje (Sodobnost International, Ljubljana, 2016)
Evie Wyld je večkrat nagrajena britansko-avstralska avtorica, ki jo ob romanu Vseh ptic petje prvič beremo v slovenščini, in sicer v prevodu Andreja Pleterskega. Tokrat tematizira zgodbo junakinje Jake, ki v družbi ovac in psa živi na osamljenem britanskem otoku. Ko začne nekaj pobijati živali na njeni kmetiji, se v njej spet prebudijo stari strahovi. V dramatičnem prepletu sedanjosti in preteklosti izvemo za njeno temačno mladost v Avstraliji in skoraj patološki značaj, ki pripelje do tragedije.
Mohor Hudej: Vlažne duše (Beletrina, Ljubljana, 2017)
Mohor Hudej se po zbirki kratkih zgodb Mumps v zrelih letih, ki jo je izdal že v devetdesetih, med bralce vrača s satiričnim romanom Vlažne duše. Za protagonista je izbral Matjaža, ki ga življenje v zatohli Sloveniji v maniri prvovrstne utopije prežene karseda daleč, in sicer na majhen tajski otok. A bivanje stran od ponorelega sveta ne traja dolgo, hitro zasliši zvok slovenščine in z njo pride težka vlažnost klenega značaja podalpskih narodov, ki jim duhoviti avtor tako rad pokaže ogledalo.
Nina Dragičević: Slavne neznane (Škuc, Ljubljana, 2016)
Glasbenica in publicistka Nina Dragičević, ki je pred tremi leti izdala prozno delo Kdo ima druge skrbi, se tokrat predstavlja z zbirko esejev Slavne neznane. V njih skozi analizo lika in dela ženskih ustvarjalk, denimo Francozinje Germaine Tailleferre, prevprašuje pogoje ustvarjanja skladateljice in se poglablja v alternativni jezik v glasbi ženskih in lezbičnih umetnic. Pristopa izjemno kritično, da bi s tem nedvoumno opozorila na spregledanost zvočnih umetnic v družbi nekoč in danes.
