Za to nehumano odločitev (zakaj je bila nehumana, ne bom ponavljal) so odgovorni tisti, ki so jo sprejeli (ministrstvo za notranje zadeve), in tisti, ki je niso hoteli preprečiti (upravno in vrhovno sodišče ter Sodišče EU) ali je niso znali preprečiti, čeprav so to morda hoteli (ustavno sodišče). Tudi izvedla je ni policija - dolžna je bila samo omogočiti kombiju ministrstva, da bi se lahko prebil skozi človeško barikado protestnikov pred azilnim domom in družino odpeljal na Hrvaško. To je, kot je lahko vsakdo videl na posnetkih na vseh televizijah, izvedla povsem korektno in spodobno, brez vsakega nepotrebnega nasilja, ki so ji ga nekateri komentatorji povsem neupravičeno očitali.
A ravnanje protestnikov podpiram: s tem so pokazali odločen odpor nehumanemu, čeprav formalno zakonitemu početju države, dasi ni zanj policija sama prav nič kriva (pravi odgovorni so pred jezo protestnikov dobro skriti v svojih pisarnah). Tudi za izgnance je bil to obliž na njihove psihične rane - te ure ne bom nikoli pozabila, jim je v zahvalo napisala Carol po SMS. Zakonito intervencijo policije so protestniki seveda izzvali zavestno, vnaprej vedoč, da jim ta za to ne bo delila lizik v nagrado, ampak da jih bo fizično odstranila. Skratka, vsi tam so pošteno odigrali vsak svojo vlogo - priznajmo to enim in drugim.
Kako pa je nehumano početje države lahko hkrati zakonito? Preprosto: ker pravo (zakon), kot to dobro vemo, ne zagotavlja vedno tudi pravičnosti in humanosti. Oziroma točneje: ker bi pravo sámo to večinoma še lahko zagotovilo, če pri tem ne bi odpovedali tisti, ki ga uporabljajo: politiki, uradniki, sodniki itd. O tem, kako je bilo s tem v tem konkretnem primeru, sem nekaj že povedal (tudi za Dnevnik) - če bo treba, pa kaj še bom.
O policiji pa še tole: zapomnil sem si dan, ko sem se, čeprav šele pri 63 letih, glede policije dokončno znebil nekaterih stereotipnih predstav o njej. Bilo je 30. novembra 2005, ko je v mrzlem jutru pred azilnim domom zmrzovala romska družina iz Bosne z majhnim otrokom, ki je niti v vežo niso spustili, da bi tam lahko počakala na izgon iz države. Takrat še popolnega začetnika v azilnih zadevah so me na pomoč poklicali ne prizadeti, ampak uslužbenci iz azilnega doma, ki se jim je to početje upiralo. Izgnati jih sploh ne bi smeli, ker je to preprečevala neka odločitev vrhovnega sodišča v tisti zadevi, ki pa jo je ministrstvo gladko ignoriralo. Nezakonito ravnanje je ustavil šele komandir policijske postaje v Trbovljah (ki naj bi po nekih nesmiselnih, a še danes veljavnih internih pravilih morala ta izgon izvesti), ki mu je bilo ob mojem telefonskem klicu takoj jasno, da je treba ravnati v skladu z odločitvijo sodišča, čeprav so se višji od njega delali, da jim to ni jasno. Po njegovi zaslugi ta družina še danes mirno in uspešno živi v Sloveniji.
Toda enako ali podobno - življenjsko, humano in hkrati zakonito - ravnanje policije sem od takrat do danes doživel še stokrat in stokrat, na čisto vseh policijskih postajah in regionalnih policijskih upravah po vsej Sloveniji, kamor me je doslej zaneslo. Seveda se med policisti lahko znajde tudi kakšen surovež ali kakšen zadrt ksenofob - glede na to, koliko je takih med vsemi drugimi pri nas, jih je tam pravzaprav malo. Pomislimo tudi na vse to, kadar nas pri ravnanju naše države kaj razburi. Kritizirajmo tiste, ki so za to odgovorni - policiji pa raje zaželimo boljše plače za težko in nehvaležno delo, ki ga opravljajo.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
