»S svojim nastopom sem zelo zadovoljen,« pravi Luka Pibernik, potem ko ima kot član ekipe Bahrain Merida za sabo tri belgijske klasike. Na 72. Dwars door Vlaanderen, 60. izvedbi E3 Harelbeke in 79. Gent–Wevelgem, vse so v tem letu prvič štele v niz WorldToura, je bil 23-letni kolesar iz Suhadol del številne slovenske zasedbe (Borut Božič, Luka Mezgec, Kristijan Koren, Marko Kump, David Per). Med njimi pa nihče ni imel vloge vodje v svojih ekipah (Bahrajn Merida, Orica Scott, UAE Emirates, Cannondale), kar bi kateremu od njih teoretično omogočalo vožnjo za visoko uvrstitev. Razporeditev vlog je podobna kot v vsakem ekipnem športu, dosežek je usmerjen le na glavne može v ekipi.
Božič, Per in Pibernik so člani novonastale ekipe Bahrain Merida. Ekipa v prvi sezoni doživlja še tipične poporodne težave. Skozi dirke šele uigravajo ekipo, ki je v veliki meri podobna ekipnim športom z žogo. »Na Gent–Wevelgem še nismo naredili tistega, kar bi lahko. Nismo se dobro razumeli, kaj narediti, pa smo bili trije med petdeseterico v prvi skupini. Sam sem nalogo naredil v zadnjem kilometru. Uvrstitev (54. mesto) je pač tisto, kar me je potem še neslo do ciljne črte,« opiše Pibernik. Doda: »Na prvi dirki v Belgiji konec februarja smo imeli še veliko več težav. Zdaj dirkamo vsakič bolje. Spoznavamo, koliko je kdo sposoben. Dosežki so kar v redu.« Zanj so, glede na okoliščine, uvrstitve med 33. in 56. mestom zelo spodobne, saj je med mlajšimi pomočniki.
Najboljši dosežek ekipe je sedmo mesto Sonnyja Colbrellija na E3 Harelbeke. Treba je vedeti, da je del drugih ekip (BMC, Quick.step, Lotto-Soudal) posebej specializiran za belgijske klasike, del ekip (Bora s Saganom, Orica) pa ima odlične posameznike z mnogo več kilometrine na teh specifičnih terenih. »Nimamo izrazitih specialistov. Borut Božič je glavni mentor. Druge ekipe so močnejše že po imenih. Vsi poznajo ceste. Ogromno je odvisno od sreče, padcev, okvar. Redki se lahko ob nepredvidenih zapletih še vrnejo. Tega ne zmore niti fenomenalni Peter Sagan. Ogromnega pomena je moč ekipe, dobro spremljevalno moštvo, ki na vsakem ključnem odseku tudi pomagajo. Veliko je dejavnikov uspeha, čeprav na koncu tako ali tako štejejo le močne noge. Morda že v nedeljo na Flandriji kaj dosežemo. Vsaj deset kolesarjev lahko zmaga, ne samo Van Avermaet, Sagan ali še kdo. Tudi naš Sonny je lahko zraven,« je z mislimi že v pričakovanjih zanj najlepše in največje enodnevne dirke na svetu. Mimogrede, lanska ocena govori o 700.000-glavi publiki ob cestah.
Bahrain Merida velja za najbolj slovensko ekipo v profesionalnem kolesarstvu doslej. »Mogoče je ekipa še bolj slovenska, kot je videti na zunaj. Meni godita vzdušje in pristop. Za zdaj se super počutim v tem okolju. Čutiti je, da se vsi maksimalno trudimo. Vsi smo zelo motivirani. Vsi želimo narediti največ. Posebej dobro dene kakšna slovenska beseda, ko si najbolj utrujen. Lepo je kakšno slovensko šalo trositi okoli, da ne mislimo na izčrpanost. To vpliva na počutje in razumevanje v klubskem okolju. Vidi se, da smo še mlada ekipa. Po stažu, letih in izkušnjah, kar velja za te klasike. Če ostanemo v taki družbi, vidim zelo obetavno prihodnost. Tudi sam s sabo sem zelo zadovoljen. Napredek je, pričakovati več je nemogoče. A če je napredek, se nadejam, da bom nekoč lahko blizu.«
