Gumb, na katerega bo danes pritisnila britanska premierka Theresa May, je petdeseti člen lizbonske pogodbe EU. Članica, ki želi zapustiti EU, sproži odhod tako, da o tem pisno obvesti predsednika evropskega sveta (zdaj je to Poljak Donald Tusk). Ta obvesti vse članice EU, od teh pa pričakujejo, da v 48 urah sporočijo, ali sprejemajo njen odhod. V Britaniji, ki je bila vedno najbolj nergaška in kapricasta članica, ne pričakujejo, da jo bo katera koli od preostalih 27 članic prosila, naj ostane. Pričakujejo pa najbolj kompleksna pogajanja, v katerih je kadar koli sodelovala otoška vlada. Mnogi opozarjajo na to, da Britanija ni bilo kdo ve kako uspešna že pri pogajanjih znotraj EU.
Peklenska pogajanja
Ko je nekdanji vodja konservativcev in zunanji minister, zdaj lord William Hague odgovarjal na novinarsko vprašanje, ali se obetajo »peklenska pogajanja«, je z velikim nasmehom pritrdil temu mnenju: »Res je, vendar je to nekaj, kar so si želeli Britanci, in nekaj, kar zato moramo opraviti.« Za brexit je glasovalo dobrih 17 milijonov volilcev, proti dobrih 16 milijonov. Dolgo pred tem pa so ga zahtevali jezni in glasni evroskeptiki in evrofobi v konservativni stranki s podporo desničarskega evroskeptičnega in evrofobnega tiska, ki je za vse britanske tegobe krivil EU. A vse to je zdaj že skoraj pozabljena zgodovina.
Osem članov pogajalske ekipe
Današnji »zgodovinski dan« se bo začel z nenavadno zgodnjo, jutranjo sejo vlade, nadaljeval s tradicionalnim premierkinim odgovarjanjem na vprašanja poslancev, končal pa z usklajenim vročanjem njenega pisma Tusku v Bruslju in z njeno izjavo v parlamentu. Zunanji minister Boris Johnson, ki se pred referendumom celo večnost ni mogel odločiti, na katero stran bi se postavil, zdaj zatrjuje, da je resnično optimist glede britanske prihodnosti zunaj EU. Ravno Johnson bo eden izmed treh od osmih članov pogajalske ekipe, ki jih Britanci dobro poznajo (o preostali peterici do zdaj še niso slišali). Preostala dva sta še bolj neprijetna brexitirja, David Davies in Liam Fox, največji ideološki desničar med njimi. Glavno besedo naj bi seveda imela Mayeva, ki pa ponuja občutek, da pri brexitu manj vodi in je bolj vodena.
Brexit morda ni zadnji cilj kritikov Unije
Kljub Johnsonovemu optimizmu in rožnatemu slikanju bodoče velike bolj globalne Britanije v besedah premierke Therese May edino zanesljivo drži to, da se v Britaniji nikomur niti ne sanja, kaj Britanijo čaka na koncu dveletne pogajalske poti, na katero se podaja. Mayeva se gotovo zaveda, da jo bodo evrofobični brexitirji v stranki in v vladi zabodli v hrbet, kot so predhodnika Camerona, ki se je postavil v napačni tabor, proti brexitu. Mayeva naj bi bila namreč proti brexitu. Poreferendumski obračun za oblast med brexitirji ji je ponudil nepričakovano priložnost, da uresniči svojo večno ambicijo in se sama zavihti na oblast. Čeprav je glede brexita postala bolj papeška od papeža, pa to ne pomeni, da ne bo zelo hitro odletela z oblasti, če v pogajanjih z EU ne bo dosegla tega, kar želijo vodilni brexitirji ali če ne bo sprejela njihove nove mantre: bolje, da Britanija zapusti EU brez sporazuma kot s slabim sporazumom. Zdi se, da imajo ti možje v konservativni stranki nov sen: zapustiti EU brez sporazuma. Pri njih ne gre samo za to, da jim EU ni všeč. Njihov cilj je ustvarjanje drugačnega političnega in ekonomskega modela v Britaniji, ki predvideva deregulacijo, nižje davke za bogate in zmanjšanje delavske, zaposlovalne in socialne zaščite za vse druge.
