Sklep bo imel dve zanimivi posledici. Prva bodo dolge kolone potnikov na mejnih prehodih Obrežje, Gruškovje, Dragonja in Sečovlje, takoj ko se začne poletje. Hrvaška je zunaj schengna, meja ne zadržuje samo beguncev, ki bi morda radi prišli na zahod, ampak tudi turiste, ki bodo zagotovo hoteli oditi na vzhod in jug in potem želeli priti nazaj domov. Potovanje bo kalvarija. Turistov bo bistveno več kot beguncev. Večina državljanov pa bo dobila priložnost, da na svoji koži izkusi vsaj nekaj malega režima, ki velja za tujce. Simpatično bo že za veliko noč in 1. maj.
Vsi, ki so nostalgično razpoloženi do časov, ko še ni bilo Evropske unije, bodo lahko uživali v dvajsetkilometrskih zastojih na evropskih mejnih prehodih in kazanju visoko dvignjenih dokumentov, ki dokazujejo, da niso teroristi, begunci ali brezdelneži. Ponovno smo prišli do režima, ki je vsakega potnika obravnaval kot krivega, dokler ni z ustreznimi papirji in praznim prtljažnikom dokazal, da je nedolžen. Vrnil se bo občutek olajšanja po dvigu rampe, ki je bil mlajšim generacijam že prav neznosno nerazumljiv.
Lahkotnost prehajanja meja je temeljila na preprostem dogovoru o prostem prehajanju kapitala, blaga in ljudi čez meje evropske celine. Saj je bilo ves čas jasno, da so meje odprte zaradi kapitala in blaga, prost prehod ljudi pa je bil položen zraven kot privatno razkošje za ljudi, ki radi potujejo. Ampak to je bilo zares prijetno razkošje.
Druga posledica bo manj vidna, imela pa bo bolj dolgoročne učinke. Uveljavljanje mejnega nadzora je prvi korak k pretvorbi Evropske unije v Evropo suverenih držav in k demontaži skupnosti. Samoumevnost vedno tesnejših integracij in enotnih principov, ki veljajo za vso celino, gre v pozabo. V času sprejemanja odločitev je veliko simbolike. Dva dni pred sklepom o obnovitvi mejnih kontrol so premierji članic EU v družbi voditeljev najvišjih evropskih institucij s podpisom še ene deklaracije praznovali 60. obletnico rimskih pogodb, ki sta temelj nastanka Evropske unije. Nova rimska deklaracija je še en gostobeseden tekst, ki v nejasnem jeziku poskuša ustreči partikularnim interesom vseh članic, tako da čim bolj na splošno obljublja stvari, ki se bodo v kratkem pozabile.
Sklep o nadzoru meja je povedal več kot zagotavljanje, da je enotnost Evrope velika vrednota.
Ko so leta 1957 postavljali temelje Evrope, so bili tedanji voditelji Nemčije, Italije, Francije in Beneluksa veliko bolj konkretni. »Odločeni, da položijo temelje vse tesnejši zvezi med narodi Evrope, trdno odločeni, da s skupnim delovanjem odstranijo pregrade, ki razdvajajo Evropo, in tako zagotovijo svojim državam gospodarski in socialni napredek, potrjujejo, da je temeljni cilj njihovega prizadevanja nenehno izboljševanje življenjskih razmer in delovnih pogojev svojih narodov,« so zapisali v prvem odstavku rimske pogodbe.
Zdaj, ko si zamišljajo Evropo več hitrosti, je jasno, da bo za državljane celine to zelo počasna Evropa z zastoji in neprijetnostmi. Izboljševanje življenjskih razmer in delovnih pogojev narodov je bilo neopazno opuščeno že mnogo pred paniko na mejah.
