Mama in hčerka Metka T. Gomboc in Tina Ternjak sta slavni vrtnarki, zvezdi televizijske oddaje Vrtičkanje na Pop TV. Recimo, da imata vrtnarstvo obe zapisano v genih. Metka T. Gomboc se je spoštovanja do narave naučila pri sorodnikih. Kot majhna punčka je mnogo juter preživela z dedom na vrtu v Mariboru ali pa pri babičinih sestrah na Kozjanskem, kjer so skrbno skrbeli za pravi kmečki gertelc. »Nisem slutila, da se mi bo tudi potem, ko bom odrasla, dan velikokrat začel med gredicami,« je zapisala v uvodu v njuno skupno knjigo Vrtičkanje, ki je te dni izšla pri založbi eBesede. Zato ni nič presenetljivega, da je tudi njena hči Tina doma že od malega pomagala na vrtu. »Nekako sem zrasla s tem in od mame mimogrede dobivala prvo vrtno znanje. Pozneje sem ga nadgradila s knjigami in študijem,« je zapisala Tina Ternjak, diplomirana inženirka kmetijstva.
Vrtičkanje kot zabava in užitek, predvsem pa raziskovanje
V knjigi sta Tina in Metka, namesto da bi podobno kot drugi vrtnarski priročniki začeli z načrtovanjem vrta in pripravo gredic, vsebino razdelili glede na posamezne vrtnine, ki jih gojita na vrtu. Poleg vrtne klasike solate, fižola in paradižnika je tako opisano tudi gojenje malce bolj »eksotičnih« vrtnin, recimo inkovske kumare in ingverja, čeprav ne zagovarjata brezglavega zasajanja z eksotičnimi rastlinami: »Na vrtu naj raste tisto, kar radi uživate in uporabljate, lahko so to tradicionalne zelenjadnice, zelišča ali eksotika.« Metka pa je dodala: »V zadnjem času lahko v dobro založenih vrtnarijah dobite veliko najrazličnejših sadik, na policah lahko najdete takšna in drugačna semena, zato so tudi naši vrtovi, balkoni in okenske police pestri. Vrtičkarji smo pač takšni, da gremo samo pogledat, kaj bi imeli, nato pa gremo iz vrtnarije ali vrtnarskega centra obloženi z zabojčki in vrečami. Seveda pa brez tradicionalnih zelenjadnic ne gre in prav je, da rastejo na naših vrtovih, saj so pomemben del naše vsakdanje prehrane.«
Na veliko začudenje mnogih vrtnarjev pa lahko na vrtu rastejo tudi koprive in čemaž. Oboje poznamo bolj kot divjo rastlino. »Obe rastlini sta nepogrešljivi v naši prehrani, kopriva tudi v pripravi naravnih škropiv in gnojil za vrt, domači lekarni in pripravi kozmetičnih izdelkov. In fino je, če imaš rastline pri roki. Če pa jih potrebujeva več, na primer za pripravo čemaževega pesta za ozimnico ali koprive za sušenje, pa se odpraviva v naravo in jih nabereva med prijetnim sprehodom,« razložita. Trdita, da če rastlinama, ki sta v naravi zdaj skorajda že v polnem rastju, na vrtu zagotovimo razmere, podobne naravnemu okolju, ne bo med vrtno in divjo varianto prav nobene razlike.
Torej če boste koprive gojili na vrtu, ne boste kot Butalci, ki so imeli koprive za sol, temveč sodoben vrtičkar, ki ve, kaj potrebuje.
Koprivno seme naberemo konec poletja
Velika kopriva Urtica dioica L. je uporabna v prehrani, kozmetiki in vrtičkarstvu. Je trajnica, za katero mnogi menijo, da je plevel, ki se ga je treba znebiti, ne pa ga gnojiti. Toda zakaj res ne bi ob kompostu uredili gredice kopriv, ki jih mlade lahko spremenite v odlično omako, stare pa namočite v vrtno gnojilo. Koprive res ne potrebujejo veliko nege, dovolj je že, da jih posejete in občasno odstranite plevel. Malce večji problem pa so semena. »Semena lahko kupite v bolje založenih vrtnarskih centrih, na spletu, seveda pa jih lahko naberete sami,« priporočata vrtnarici, a opozarjata, da je kopriva dvodomna rastlina, se pravi semena tvorijo le ženske rastline, tam nekje v avgustu in septembru. »Naberemo zgornje dele rastlin s semeni, ki jih posušimo na suhem, toplem in zračnem mestu. Posušene dele zmanemo s prsti, da pridemo do semen.« Semena so drobna, a dolgo časa kaljiva, priporočeno pa je, da jih pred spomladansko setvijo za deset dni shranite v hladilnik, ker za kalitev potrebujejo hlad. Če pa si želimo vzgojiti sadike, jih sejemo v notranjosti dobrih šest tednov pred predvideno zadnjo zmrzaljo, nato pa sadike posadimo na vrt v zgodnji pomladi.
Žetev kopriv je odvisna od tega, za kaj jih potrebujemo. Za prehrano so najbolj okusne mlade koprive, ki jih lahko prvič naberemo aprila, nato spet čez kakšne tri tedne. »Na leto imamo lahko šest ali več žetev, vendar samo če poskrbimo, da rastline ne zacvetijo,« svetujeta v knjigi. Če pa se to kljub vsemu zgodi, jih porežemo na deset centimetrov in počakamo na nove mlade poganjke. Starejše koprive pa lahko uporabimo za čaj, za pripravo macerata, ki je uporaben kot masažno olje pri vnetju sklepov, ali pa pripravo lepotilnih pripravkov, denimo koprivnega šampona proti izpadanju las. In samo še podatek za vrtnarje: tako kot fižol tudi koprive vrtno zemljo obogatijo z dušikom.
Čemaž na senčnem vrtu in v lončku
Čemaž, divji sorodnik česna, je sedaj v gozdovih v polnem rastju. A to trajnico lahko posejemo tudi na vrtu, toliko bolj, ker za svojo rast potrebuje senčno lego, torej tisti del vrta, ki ga druge vrtnine načeloma ne marajo. Sejemo ga jeseni, seme pa v gozdu naberemo, ko rastline že orumenijo. Na vrt pa ga lahko prenesemo tudi s sadikami. »Z lopato izruvamo nekaj čebulic z listi in jih presadimo na bolj senčno in vlažno mesto: v kot vrta, pod drevo ali na zelenico in kmalu bomo imeli doma pravo čemaževo zeleno preprogo,« svetujeta vrtnarici. In še opozorita, da moramo biti zelo preudarni, kam ga posadimo, saj se hitro razraste in ga je težko izkoreniniti. Nato z njegovim gojenjem nimamo prav nobenega dela. Poleti bodo rastline porumenele in izginile, dokler nas ne bodo ponovno razveselile prihodnjo pomlad. Lahko pa ga gojimo tudi v loncih, kjer nas bo sprva razveselil kot uporabna rastlina, poleti pa kot cvetoča lončnica. O uporabnosti čemaža pa le, da ni boljšega pomladnega krepčila, kot so domače testenine s pestom iz čemaža.
