Glede na to, da sem sam predsednik strokovne komisije za glasbo, bi rad podal še drug pogled, za marsikoga pogled »od zgoraj«, pri čemer moj namen ni apologija dela strokovnih komisij. Nikakor, povsem možno se mi namreč zdi, da kaka izmed strokovnih komisij ali pa vsaj kak njen član ni dovolj strokoven ali pa seznanjen z dogajanjem na »terenu«, izključiti ne gre tudi napak in zdrsov. Kot je seveda tudi možno, da kdo izmed kritikov strokovnih komisij preprosto težko sprejme mnenje, da njegovo delo ni (več) relevantno, da je morda slaboten umetnik. To zadnje boli, zato so negativne reakcije toliko bolj človeške in razumljive.
A resnična kleč težave je prav v takšni vsesplošni ambivalenci, širokem razprtem rastru možnosti, po katerih je vse mogoče in prav zato tudi nič ni dokončno sveto: ne verjamemo več, da obstajajo strokovne avtoritete, zato imamo umetnike, ki so razvpite zvezde, a nimajo ničesar pokazati, in imamo tudi umetnike, ki spregledani gnijejo na obrobju. Paralela s slovensko politično vseenostjo se ponuja kar sama od sebe. Tako verjamem, da je povsem mogoče, da je vodja vplivne stranke prejel podkupnino pri nekem poslu, kot se mi zdi tudi povsem mogoče, da mu sodišče v pravnem pogledu tega ni uspelo dokazati in je zato na legalnost pozabilo. Kar pomeni, da je povsem mogoče, da živim v državi politične korupcije, v državi sodniške korupcije ali celo obojega, kar je v najboljšem primeru slabo. Problem je v vezniku in/ali, ki nas vse skupaj vodi v apatijo in dokončni resignirani nihilizem. Vse je morda res, zanesljivo pa ni: modna skovanka »alternativna dejstva« je samo zadnji cinični opis stanja.
Zato v takšnem duhovnem prostoru postaja vse »brez zveze« in prav takšen »brez zveze« požira tudi vsakršno diskurzivnost. Zato menda imamo samooklicane strokovnjake, strokovnjake brez vpogleda v umetniško prakso, strokovnjake brez teoretičnih znanj, korumpirane strokovnjake, strokovnjake, ki so preveč konservativno zazrti v tradicijo, in strokovnjake, ki navdušeno podpirajo zgolj ultimativno novo, eksperimentalno in digitalno. Skratka, kritiki strokovnih komisij bi zapisali, da imamo pač »strokovnjake«. Kot imamo poleg umetnikov tudi nepodprte »umetnike«: nazadnjaške tradicionalistične obrtnike, sodobne bleferje, vsebinsko šibke umetnike, obrtno nesposobne umetnike in – ne pozabimo na najštevilnejšo skupino – povsem solidne umetnike, ki jih strokovne komisije ob alarmantno nizkem proračunu, namenjenem kulturi, z navidez objektivno logiko točk puščajo brez vsakršnih državnih dotacij. In v tem je v resnici glavni problem. Prepričan sem namreč, da je v komisijah nabranih veliko izjemnih strokovnjakov, ki odločajo v skladu s svojo vestjo in znanjem, in da ima Slovenija povsem dovolj izstopajočih umetnikov.
Kako se rešiti te nihilistične mlakuže, v katero smo ujeti? Najprej s samospraševanjem: vsak član komisije se mora vprašati, ali ni kdaj tudi kje zgrešil, kot bi se moral vsak umetnik/prijavitelj, ki je na kakšnem razpisu pogorel, vprašati: ali delam prav, ali moram kako modificirati svojo umetniško prakso, sem res tako »velik«, kot se prepričujem sam in mi to pripovedujejo prijatelji? In v drugi točki je treba takšna samospraševanja vpeti v širšo diskurzivnost, se torej o vsem tem javno pogovarjati, razglabljati v neobtožujočem, spoštljivo izmenjalnem tonu, iz katerega je mogoče razbrati glavne dileme, stiske in odlike sodobne umetnosti in kulturnega prostora. Saj vem, sanjam, in seveda, meni kot članu strokovne komisije je lahko: kakor koli že obrnem, na koncu bom dobil za svoje delo plačilo, zavrnjeni umetnik pa se lahko približa preživetveni krizi.
Ob vprašanju preživetja velja še tale misel: honorarji, ki jih dobijo člani komisij, so mizerno nizki in nikakor ne ustrezajo zahtevnosti, odgovornosti in izpostavljenosti, tudi ne omogočajo tega, da bi se člani komisij preživljali zgolj od ocenjevanja in bi bili tako izločeni iz drugih zaposlitvenih povezav in znanstev. Toda če te honorarčke primerjamo z budžeti, namenjenimi posameznim umetnostnim panogam, se zopet zariše nenavadna slika.
Za konec še lastna izkušnja z druge, torej prijaviteljske strani. Poslal sem prijavo na neki nemški razpis in prejel lapidaren odgovor: »Niste bili izbrani. Pritožba ni mogoča. Več sreče prihodnjič.« Nobenih točk, nobenih imen strokovnjakov, nobene javnosti, nobenih pritožb. Ali povedano drugače: v nihilistični odsotnosti avtoritete in zmožnosti diskurza postajajo vprašljivi tudi mehanizmi transparentnosti. Če se torej ne bomo argumentirano pogovarjali in soočali različnih stališč (vrednotenje v umetnosti je vedno tudi subjektivno in nikoli dokončno), nam ostane samo še sovražna vseenost ali popolna anonimnost.