Predvsem se administracija Donalda Trumpa v javnosti zavzema za strožji pristop do Kitajske, ki naj bi po njegovih trditvah »posiljevala« ZDA s svojo zunanjetrgovinsko politiko, med drugim tudi s tem, da vrednost juana umetno ohranja nizko. Ne glede na to, kakšne konkretne korake bo naredil Trump, je jasno, da bo v prihodnjih letih ameriška politika do Kitajske trša, lahko pa bi celo izzvala trgovinsko vojno. Toda natančnejši pogled na kitajsko finančno politiko kaže, da Kitajska ni ameriški sovražnik.
Pred nekaj meseci se je Kitajska soočala z izzivom oziroma nujnostjo, da prepreči nadaljnje izgubljanje vrednosti juana in ohladi pregret trg nepremičnin. To navsezadnje ni bilo lahko, zato ker so vladna prizadevanja, da bi preprečili padec juana, hitro zmanjšala kitajske devizne rezerve.
Situacija je bila tako resna, da so nekateri mednarodni vlagatelji in ekonomisti menili, da mora vlada opustiti urejanje cen stanovanj in se namesto tega osredotočiti na podpiranje menjalnega tečaja, kot so to storile Japonska, Rusija in južnoazijska gospodarstva. Kot poudarjajo, si Kitajska ne more dovoliti, da bi ji težko zaslužene devizne rezerve skopnele.
Toda po delnem ločevanju juana od dolarja avgusta 2015 si je Kitajska ljudska banka (KLB) močno prizadevala, da ne bi posredovala in da bi tako omogočila povečanje vrednosti juana. Ko se je kitajska gospodarska rast še naprej zmanjševala in so ZDA nadaljevale z okrevanjem, je tečaj juana še naprej padal.
Nekateri opazovalci so se najbrž spraševali, ali KLB namenoma dovoljuje razvrednotenje juana, da bi s tem povečala konkurenčnost kitajskega blaga pred možno Trumpovo zmago na ameriških volitvah, ki naj bi po ocenah mnogih oslabila ameriški dolar. Morda je KLB to res dovoljevala namenoma, toda ni aktivno zniževala vrednosti juana.
Ko je bil Trump izvoljen za predsednika v nasprotju z vsemi pričakovanji in se je že tako močan dolar še bolj okrepil, se je pritisk na razvrednotenje juana še povečal. Konec leta 2016 se je juan glede na poletje 2015 razvrednotil za okoli 15 odstotkov v razmerju do dolarja in vse večja pričakovanja, da bo prišlo do novega razvrednotenje kitajske valute, je še več vlagateljev spodbudilo, da so svoj kapital umaknili iz Kitajske.
KLB je morala sprejeti odločnejše ukrepe, da bi zadržala padec juana. Da bi stabilizirala pričakovanja glede njegovega tečaja, je uveljavila strožje omejitve pri kratkoročnem odtoku kapitala. Hkrati je naredila korak naprej v prizadevanjih za ločevanje juana od dolarja – premik iz sistema določevanja srednje cene k paketu ukrepov za tečaj juana, ki temelji na tržnih mehanizmih – tako da je dodala 11 valut v referenčno valutno košarico za juan. S tem se je polegel vihar pri njegovem tečaju in uveljavilo se je dvosmerno nihanje v razmerju do dolarja, kar je bil pomemben korak k režimu tečaja, ki temelji na tržnih mehanizmih.
KLB je sprejela te ukrepe pred januarsko Trumpovo inavguracijo. Trumpove obtožbe, da Kitajska manipulira s svojo valuto, so nastopile v pravem trenutku, a cilj posredovanja KLB je bil, da okrepi in ne da oslabi juan. Trajne omejitve pri kratkoročnem odtoku kapitala bi še vedno lahko postale tarča kritik, vendar najbrž neupravičenih.
Kitajsko reguliranje čezmejnih tokov kapitala je že dolgo sporno vprašanje. Pred nekaj leti je večina ekonomistov priporočila, da Kitajska liberalizira kapitalski račun, s čimer bi odstranila glavno institucionalno oviro, da bi Šanghaj postal glavno mednarodno finančno središče, juan pa mednarodna rezervna valuta.
Toda v skladu z uglednimi ekonomisti, kot sta Justin Yifu Lin in Yu Yongding, bi bila popolna liberalizacija kitajskega kapitalnega računa za Kitajsko zelo tvegana. Prav tako poudarjata, da ni osnove za trditev, da bi šele svobodni čezmejni kapitalski tokovi omogočili nadaljnji gospodarski razvoj.
Kot kažejo nedavne izkušnje, ostaja kitajska uporaba prilagodljivih kvot za sprejemljive tuje in domače vlagatelje, s čimer se uravnava kratkoročne čezmejne kapitalske tokove, zelo dober način, da se zaščiti tečaj juana in devizne rezerve. Kot država z velikimi prihranki in nerazvitim finančnim trgom Kitajska ve, da mora biti previdna.
Ko je kitajska gospodarska situacija to terjala, so oblasti sprejele ukrepe za zmanjšanje omejitev kapitalskih tokov. Pred nekako 20 leti je Kitajska začela dovoljevati – celo spodbujati – liberalizacijo tekočega računa, da bi pritegnila tuje neposredne vlagatelje v industrijskem sektorju in spodbudila izvoz in gospodarsko rast. Toda šele leta 2008 je kitajska vlada – v prizadevanjih, da se zaradi velikih prilivov kapitala zoperstavi pritisku krepitve juana – dovolila lokalnim podjetjem, da vlagajo v tujino. Tudi tedaj so bile takšne naložbe mogoče samo v določenih okoliščinah.
Podobno je Kitajska leta 2013 vzpostavila pilotno svobodno trgovinsko območje v Šanghaju, da bi preučila možnosti za lažjo pot kratkoročnih kapitalskih tokov in da bi pomirila zahteve za finančno liberalizacijo, ki prihajajo iz ZDA in Mednarodnega denarnega sklada. Toda da bi ublažila možna finančna tveganja, Kitajska še naprej razvija svoj regulatorni okvir za konvertibilnost kapitalskega računa.
Poleg tega je Kitajska leta 2013 začela s pobudo »en pas, ena pot«, kar je velikanski projekt, ki bo omogočil fizično in institucionalno strukturo za večje trgovinsko in naložbeno sodelovanje z državami azijsko-pacifiške regije, pa tudi onstran nje, kar naj bi pospešilo internacionalizacijo juana. Tedaj je vlada močno spodbujala čezmorske naložbe in čezmorske prevzeme kitajskih podjetij, da bi si Kitajska zagotovila trg – nekaj podobnega, kar je bil ameriški Marshallov načrt ob obnovi povojne Evrope – za odvečni kapital in odvečne proizvodnje zmogljivosti, oboje je posledica svetovne finančne krize leta 2008.
Deng je imel kitajskim uradnikom navado reči, da je treba ob soočenju z novimi izzivi »ostati miren, stati trdno na tleh in se odzvati«. Za zdaj je Kitajska tako tudi ravnala, ko je nadaljevala s previdno finančno liberalizacijo v skladu s svojimi potrebami in logiko. Kar koli že reče Trump, to še ne spremeni Kitajske v sovražnika ZDA.
Zhang Jun je profesor ekonomije in direktor Kitajskega centra za ekonomske študije na univerzi Fudan (Šanghaj).
© Project Syndicate, 2017
