Obraza na naslovnici sta imenitna ilustracija nekega starega psihodiagnostičnega testa, poimenovanega po švicarskem zdravniku Hermannu Rorschachu. Tega je že od mladega, še kot študenta medicine, zanimalo, zakaj različni ljudje vidijo popolnoma različne stvari v istih slikah. Kot otrok je Rorschach navdušeno slikal in ustvarjal podobe, podobne razlezenim madežem črnila. Kot študent medicine pa je začel zbirati in analizirati večje število zbranih odgovorov na vprašanje, kaj komu predstavlja določena slika.
Tako je nastal test, ki je »previharil mnoge viharje« dvomov o zanesljivosti, in postal marsikje pomemben diagnostični pripomoček pri raziskovanju in razumevanju človekove osebnosti. Ker nisem poklican za kaj več na področju psihologije, naj nadaljujem nadvse poljudno. Kaj vidimo različni ljudje na Trumpovem obrazu in tudi na obrazu mične Slovenke, če naj bi držalo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska? Ali drži, kot velja za prej omenjeni psihološki test, da v sliko vnašamo svoje predstave, želje, stiske in še kakšne osebnostne lastnosti, pa je zato seveda neizogibno, da vsakdo med nami vidi Trumpov obraz drugače?
Novinarji slovenskega tednika najbrž ne bi dali takega portreta na naslovnico, če ne bi videli v njem odločnega, pogumnega in pokončnega človeka, ki bo pometel s korupcijo in z zločini ter ljudem vrnil upanje. V ta namen bo ustanovil agencijo, ki bo spremljala in objavljala zločine priseljencev, kar se na primer (po mnenju taistih novinarjev) v Evropi načrtno prikriva.
Vse to so zapisali in videti je, kot da verjamejo v Njega, ki je le malokje (vsaj na Slovenskem) doživel tako občudovanje. A ne vidimo vsi ljudomilih, očarljivih in poštenih potez na Trumpovem obrazu. Objavljeni portret me je najprej spomnil na Benita Mussolinija. Leden, sovražen in prezirljiv pogled in prav enak Melaniin. Takoj moram priznati, da pri tej asociaciji nisem izviren in še zdaleč ne edini. Ko sem pritisnil na vsemogočno tipko google, sem našel fotomontaže prav teh dveh odličnikov, ki si znata biti podobna kot jajce jajcu. Še zanimiva podrobnost za strokovnjake za preučevanje pisav – oba imata zelo podobni. Spomnil sem se Mussolinijeve fotografije z nekega balkona, od koder nagovarja ljudstvo in najbrž obljublja izbris »Schiavov«, podobno kot Trump obljublja izgon Mehičanov in muslimanov. Množica je seveda v obeh primerih navdušena.
Kaj nam je torej storiti, če tako različno vidimo obraz in tako različno prepoznavamo, kakšen značaj se skriva za njim? Še najzanesljivejša metoda se zdi primerjava naših zaznav z dejanji opazovanega. Pri Trumpu izstopajo sovraštvo do določenih skupin prebivalcev, zaničevanje nekaterih ranljivih, na primer invalidov, iz katerih se je sposoben norčevati, poniževanje in žaljenje sodnikov, ki razveljavljajo njegove nezakonite in nasilne ukaze, in podobno žaljenje vseh medijev, ki opozarjajo na njegovo neprimerno vedenje.
Od kod torej navdušenje dela Američanov nad njim? Izbira takega vodje poteka najbrž po podobnih psiholoških zakonitostih kot pri nas. Del ljudi je lahko utemeljeno razočaran nad vedenjem demokratov. Del pa si obeta, da bo lahko nekaznovano sproščal sovraštvo na prav enak način kot vodja. Kako hitro se razmere lahko sprevržejo v neobvladljiv kaos, smo videli v napadih Angležev na poljske priseljence, takoj ko je Velika Britanija razglasila odhod iz EU. Tudi Mehičanom se že pozna nova ameriška politična usmeritev.
Pogosto podpiramo tiste, pod katerih perutjo si obetamo, da si bomo lahko privoščili marsikatero nečednost. Ne morda v takem obsegu kot vodja, a vseeno dovolj za vsakodnevno zadovoljstvo, pa naj bo to preganjanje beguncev, zasramovanje istospolnih ali kaj drugega od malih radosti, ki nam izpolnijo dan. In tu spet ne gre brez Cankarja in njegovih hlapcev, namerno pisanih z malo začetnico. Je to tisto upanje z naslovnice, ki ga Trump vrača malim ljudem? Seveda. Tako lahko upajo le ljudje, mali po duhu, hlapci. Zato je moja solza namenjena njim dosti bolj kot Trumpu. Taki mali ljudje, čeprav tudi na visokih položajih, so v preteklosti vdano pozdravljali okupatorja, taistega Mussolinija, ki mu je Trump tako zelo podoben, in mu zagotavljali popolno pokornost. S tem so zanikali vse trpljenje primorskega naroda, ki je že desetletja trpel pod njihovim nasiljem in zločini. Potem so prisegali še vodji velike Nemčije in za svobodno Evropo (seveda Hitlerjevo) ponujali in dajali življenja.
Ali je edina sreča za Slovence, da je Trump predaleč? Najbrž ne. NATO je tukaj in mi v njem, morda s podobno prisego. Si res želimo takega varnega zavetja? Je Trump ta, ki ga zagotavlja? Je pri nas več hlapcev ali pokončnosti? In končno, kaj od tega je (na žalost) zgolj retorično vprašanje?
