Verjeti… V sanje, vase in druge, v nekoga ali nekaj, je v prvi vrsti stvar dvoma in brezpogojne radovednosti – tiste otroške, preproste radovednosti, ki vedno vodi v ustvarjalnost, ki ni pogojena s strahom in prisilo, in ki nas spodbuja k iskanju novih znanj. Odkriti tisto točko v življenju, ko začne ta radovednost pešati in kloniti strahu pred prihodnostjo, ki jo z mislimi in dejanji navsezadnje ustvarjamo sami, je najbrž ključ do uspeha pri ohranjanju vere vase in v naše sanje. V tem kontekstu bi morala šola biti en izmed ključnih branikov ustvarjalnosti in tista pomembna ustanova na poti oblikovanja mlade osebnosti, ki ustvarja trden most med sistemom, ki z normami ureja in uokvirja, ter iskreno radovednostjo, ki v teh okvirih išče zdravo in ustvarjalno pot k dejstvu, da se v sanje splača verjeti, se zanje truditi in trdo delati. Je pa seveda vprašanje, ali si takšno šolo tisti, ki jo oblikujejo na sistemski ravni, prav zares želijo…
Iskreno verjamem, da naša enostavno drugačna GCC s pestrim (ob)šolskim dogajanjem dopolnjuje velikokrat pretog šolski sistem in tako ustvarja široko paleto možnosti za doseganje ciljev, ki so stvar konkretnih odločitev in prioritet dijakov in učiteljev. Predstavlja ustvarjalni poligon, kjer lahko mladi aktivno iščejo svojo pot po mostu med sanjami in resničnostjo in kjer uspeh v veliki meri predstavlja tudi tiste nemerljive količine sprejemanja, solidarnosti, strpnosti in vere v svetlo prihodnost, ki jo ustvarjamo skupaj.
