Še zdaleč ni zanemarljivo dejstvo, da Mateja Bajt izhaja iz Radovljice. Tam je tradicija ohranjanja stare glasbe in srednjeveške tradicije nadvse živa. Imajo zelo angažirano društvo ljubiteljev stare glasbe in svoj festival, ki ga je zasnoval Klemen Ramovš (zdaj vodja festivala Seviqc Brežice), ki je na tamkajšnjo glasbeno šolo prihajal poučevat kljunasto flavto. Ko je imela Mateja Bajt šest let, jo je s tem inštrumentom prva spoznala Marija Kolar, danes predsednica društva, ta pa jo je nato napotila tudi k učitelju Ramovšu.
Ker študija za kljunasto flavto pri nas še ni bilo, je odšla na Dunaj. Po devetih letih se je vrnila v Slovenijo in postavila učni program za ta inštrument, tako za srednjo kot akademsko stopnjo. Mateja Bajt zdaj kot edina profesorica poučuje na konservatoriju in akademiji. Prva je pri njej magistrirala Kristina Martinc, ki je tudi članica njenega tria kljunastih flavt Le Phénix. Trio, v katerem je še študentka Una Košir, je zastopal slovenske barve v sklopu koncertov ob evropskem dnevu stare glasbe. Bajtova umetniško vodi še kvartet La dolce fiamma, ki ga sestavljajo njene študentke. To sta tudi edina ansambla s kljunastimi flavtami pri nas.
Neupravičeno podcenjena
Glasbeniki, ki igrajo na kljunasto flavto, pravzaprav niso kljunasti flavtisti, so le flavtisti, izraz kljunast vzbuja neprimerne asociacije. Mateja Bajt pojasnjuje: »Dejansko se ne razlikujemo od prečnih flavtistov, je pa pri poimenovanju treba poudariti, da gre za kljunasto flavto. V baroku je bila kljunasta flavta bolj popularna in razširjena kot prečna, zato so jo imenovali kar flavta. Prečna flavta pa je imela dodaten izraz, in sicer flute allemande, nemška flavta, in tudi flavta traverso. V 18. stoletju je potem prečna flavta prevladala nad kljunasto, ker je postala del orkestrskega inštrumentarija – imela je širše dinamične zmožnosti in bila je glasnejša. Današnji kljunasti flavti sicer rečemo tudi blokflavta.«
V naših glasbenih šolah se na kljunasto flavto gleda podcenjujoče, ugotavlja profesorica. Sedemletni otroci najprej v roke dobijo sopransko blokflavtico in potem vsi skupaj, tako učenci, učitelji kot starši, komaj čakajo, da preidejo na »zaresen« inštrument. Drug problem je, da otroke poučujejo pihalci, ki nimajo na svojem inštrumentu zadosti ur: »Vseeno smo v zadnjih letih s tem inštrumentom naredili velik korak naprej: cenijo ga in slišijo. Ne le na festivalih za staro glasbo, ampak tudi v drugih koncertnih okoljih.«
Odmikanje od zgodovine
»Morda nas je glasbenikov na kljunasti flavti v Sloveniji res že za en komorni orkester, in v tujini se pogosto istorodni inštrumenti združujejo v orkestre, tudi kljunaste flavte. Meni pa to ni najbolj všeč, saj takšnih orkestrov v zgodovini ni bilo,« pravi Bajtova.
V renesansi so bili zelo popularni komorni ansambli, takrat se je družina kljunastih flavt tudi razširila – od najmanjše sopranino, altovskih flavt različnih uglasitev, vse do različnih basov, recimo veliki F-bas, ki je največji med historičnimi flavtami in meri celo 2,30 metra. Barok pa je v ospredje postavil solistični inštrument in kljunasta flavta se je zelo spremenila, prevladala je altovska kljunasta flavta, vse do danes.
Ne silijo v ospredje
Mateja Bajt je v preteklosti sodelovala denimo z Borom Turelom, skladateljem elektroakustične glasbe. Leta 2003 sta nastopila na radovljiškem festivalu, njuna skladba pa se je naslednje leto znašla tudi na skladateljevem cedeju Aedon. Bajtovo sicer najdemo na številnih posnetkih, sama pa je najbolj ponosna na avtorsko ploščo Podoba ljubezni (2003), na kateri so dela skladateljev francoskega baroka F. Couperina in M. Maraisa, ki sta jih posnela z dunajskim čembalistom Ingomarjem Rainerjem.
»Po svoji naravi je naš inštrument preprost, vendar ima zelo veliko prefinjenih nians, mikrodinamik, mikrointervalov, občutljiv je že pri samem uglaševanju. Zato moramo biti izvajalci posebej senzibilizirani, občutljivi za stil, morda tudi nekoliko introvertirani. Zdi se mi, da se izvajalci stare glasbe nasploh ne postavljamo v prvi plan, saj do te glasbe čutimo neko posebno poslanstvo; trudimo se čim bolj približati avtentičnim izvajalskim praksam, ki jih kljub poglobljenemu študiju seveda lahko le slutimo. Zvesti, uslužni smo tej glasbi,« še dodaja Mateja Bajt.
