Umetnica Maja Smrekar, ki plodno deluje tako v domačem kot mednarodnem prostoru, se že vrsto let osredotoča na pojave, ki znatno in nepovratno vplivajo na položaj človeka in drugih živih bitij v obdobju antropocena. V Galeriji Kapelica je na ogled njena razstava K-9_topologija: Arte_mis, ki je del obširnega projekta o evoluciji človeka in psa. Četudi je njen izvorni pristop znanstven, pa delo temelji na družboslovnih parametrih.
Pričujoča razstava ne zmore predstaviti izsledkov obsežne raziskave z izključno vizualnimi sredstvi, a to je tegoba številnih interdisciplinarnih projektov. Postavitev je pač rebus referenc in podatkov, za razvozlavanje katerih obiskovalec potrebuje nekaj osnovnega predznanja in informacij. Avtorico fascinira možnost genskega križanja človeka in psa, zato je svojo jajčno celico skozi kompleksen laboratorijski proces združila s somatsko celico svoje psice. V središču domačijske prostorske instalacije tako stoji mikroskop, kjer je mogoče ugledati amorfno podobo mikroorganizma, iz katerega bi nemara lahko zraslo hibridno bitje, človek pes, vendar zavoljo tehničnih in etičnih vprašanj ostane le pri prikazu možnosti. Osrednji artefakt je obdan z laboratorijskimi pripomočki, osebnimi predmeti in scenskimi elementi. Družinske fotografije iz umetničinega otroštva, ki kažejo njen vseživljenjski bližnji odnos do psov, so soočene s podobami performansa Hibridna družina (2016), kjer je s posebno prehrano in mehansko stimulacijo spodbudila proizvodnjo mleka v telesu in nato dojila pasjega mladiča.
Delo obenem deluje na povsem metaforični ravni, saj izpostavlja človekov gospodovalen odnos do okolja, družbene konvencije o razplodu in družini ter meje dopustnega pri upravljanju lastnega telesa. V sorodnem duhu se je v zgodnejših delih med drugim posvečala pojavu invazivnih vrst, ki so postranska škoda globalizacije, in uporabi človeškega tkiva v prehrambne namene. Implikacije na aktualno družbeno stvarnost se ponujajo kar same. Te raziskave in diskurze Maja Smrekar nato prenese v področje humanizma, kjer pa se pojavi zadrega. Je sporno proizvajati hrano iz človeških tkiv? Lahko podobno kot živali umetno križamo tudi ljudi? So priseljenci in izseljenci invazivna vrsta? Na tem mestu izpostavi nedoslednost klasičnega humanizma, težko prilagodljivega novim časom in razmeram, ki človeka kot razumsko bitje brezpogojno postavlja na vrh naravne hierarhije. S tem pa subtilno opozarja, da so bile v času preteklih nekaj stoletij, ki so privedla do rojstva modernega sveta, humanistične vrednote (pre)pogosto namenjene le peščici, da so nekatere ljudske vrste vredne več od drugih in da je v sodobnem civilizacijskem ciklu edina zares invazivna vrsta beli človek, ki je zavojeval planet, si ga podredil in ga kot takšnega tudi teoretično utemeljil.
