Pravijo, da samo če si res želiš nekaj, si že na pol poti. Ne povedo pa, da druga polovica predstavlja delo, in sicer nenehno in vztrajno delo. Mladim govorijo, naj si upajo sanjati, ne omenijo pa jim, kako naj se pripravijo na neuspeh. Znanje seveda pridobijo z izkušnjami, ampak ravno zaradi zavrnitve, neuspeha in strahu si mladi ne želijo poseči po svojih sanjah. Mladi imajo dandanes še vedno ogromno idej, podvigov, ampak samo najvztrajnejši obstanejo. Skrivnost je v tem, da za doseganje svojih sanj pravzaprav res ni treba veliko. Samo malo, že dobra volja in pozitiven pristop do dela sta dovolj. A za večino je žal že to preveč, saj so navajeni, da je lažje ostati v svojem območju udobja in narediti nič, kot dvigniti svojo leno rit in poseči po sanjah. Sanje ne morejo postati resničnost, dokler po njih ne posežemo sami.
Znano je, da smo Slovenci strokovnjaki na mnogih področjih. Zasedamo številne ugledne položaje – v Nasi, za klopmi Harvarda, oblačimo največje svetovne zvezde ali pa zanje samo plešemo. Vsi ti ljudje so nekdaj imeli sanje, da bi to, ker delajo danes, lahko počeli. A za uresničitev naših sanj je treba malce več kot le talent in znanje. Treba je imeti tudi tako imenovani faktor x, ki se z drugimi besedami imenuje vztrajnost in delavnost, in ravno ta nas loči od množice. Vsakdo lahko ujame svoje sanje in jih spremeni v resničnost. Mladi živijo v času, ki pred njih postavlja veliko ovir, negotovosti in tveganj. Vse to jim zmanjšuje sanje in jih omejuje. Niso navajeni, da se potrudijo za svoje želje in cilje. Zato jim resničnost postaja vse temnejša, sanje pa vse bolj nedosegljive.
