Poleg običajnega leporečja nova rimska deklaracija napoveduje socialno Evropo, »ki se bojuje proti nezaposlenosti, diskriminaciji, socialni izključenosti in revščini«. Deklaracija je zbirka lepih želja v nekoliko posodobljenem jeziku politike evropskih ustanov. Obljublja varno celino, ki živi v blagostanju, skrbi za obnovljive vire, demokracijo in transparentnost.
Razdrobljena Unija
Poleg napovedi prihodnosti je v Rimu prišla na ulice resničnost vsakdanjosti. »Politikom, ki na Campidogliu sprejemajo deklaracije, sporočamo, da zares ne potrebujemo še ene deklaracije,« je na shodu na Trgu ust resnice nekaj tisoč evropskim federalistom v mikrofon kričal Guy Verhofstadt. Tudi sam je politik, evropski parlamentarec in glavni pogajalec evropskega parlamenta o odcepitvi Velike Britanije. Pod sinje modrim nebom prelepega pomladnega popoldneva je bil eden od 25.000 demonstrantov, ki so s šestimi manifestacijami in protesti zasedli ulice okrog vladnih palač, kjer so se zbrali predsedniki evropskih vlad. »Mi nimamo Evropske unije,« je rekel Verhofstadt. »Imamo samo skupni trg in ohlapno družbo suverenih držav. Idejni očetje Evrope pred šestdesetimi leti pa niso načrtovali samo ekonomske skupnosti, ampak tudi politično skupnost.« Med evropskimi federalisti, ki so organizirali enega od sprevodov, je vladalo prepričanje, da se bo brez skupnega političnega prostora Evropa samo še bolj drobila na kosce in se izgubila v množici dnevnih politik posamičnih držav.
Isabelle Durant, predsednica Spinelijeve skupine, ki vodi eno najstarejših evropskih gibanj, je bila dopoldan na pogovoru blizu Španskih stopnic nekoliko malodušna. Rekla je, da bo deklarativnost evropske enotnosti hitro soočena z grobostjo letošnjega popolnoma nepredvidljivega političnega leta. »Optimizem je v zatonu. Ne gre imeti iluzij, v današnji Evropi nastaja množica državljanskih iniciativ, ki načrtujejo popolnoma drugačno Evropo od naše.«
Ni čas za formalne razprave
Poslušalci so se z aplavzom strinjali, da zdaj ni čas za formalne razprave o pravni strukturi prihodnjih integracij. Z odhodom Velike Britanije, vratolomno politiko na francoskih volitvah in groženj iz vzhodne Evrope o primatu suverenosti nad politiko evropskih ustanov je udobnost prepričanja o nezaustavljivem napredovanju integracijskih procesov minila. »Evropa je udarila ob dno,« je rekla gospa Durant. »Ko si pod vodo in čutiš dno, ne začneš pisati esejev o fiziki tekočin. Čim prej moraš nazaj na površje.«
Študent Riccardo Pietri, ki je v Rim prišel iz Brescie, je pred Kolosejem, kjer sta se združila dva sprevoda, veselo mahal z evropsko zastavo. »Jaz nič ne dam na te napovedi konca,« je rekel. »Delali so paniko, da bodo neonacisti zmagali na volitvah v Avstriji. So zmagali? Ne, izgubili so. Potem so govorili za Nizozemsko, da bo zmagal rasizem. Pa ni. Po moje tudi v Franciji ne bo, v Nemčiji pa sploh ne. V Italiji je veliko desnega populizma, ampak je veliko tudi drugih gibanj in racionalne politike.«
Na pohodu alternativnih levih političnih organizacij in skupin, ki je skozi četrt Testaccio korakala proti središču mesta, so v prav tako veliki množici zavračali Evropsko unijo velikih socialnih razlik, rasizma, nepravičnosti in ograjevanja Evrope pred svetom. Tam so korakali brezposelni, prekarni delavci in aktivisti iz predmestij.
Pesimizem na sončen dan
Že zgodaj zjutraj je medicinska sestra Marinella Susta z avtobusom odhajala z nočne izmene na polikliniki na robu mesta.
»Jaz ne vidim Evrope lepe prihodnosti,« je rekla. »Italijo je kriza močno prizadela. V bolnici je vsako leto slabše. Prav vidi se. Vidi se na nas, ki tam delamo in na pacientih, ki prihajajo k nam. Nikomur ni zares dobro.«
Rim se je na 60. obletnico pripravil s 5000 policisti in orožniki, ki so popolnoma zaprli predela mesta, kjer so bili evropski politiki. Vendar je dan pohodov in protestov minil brez uličnih spopadov v vzdušju humorja in veselja s politično aktivnostjo. Polemika o Evropi se je iztekla v presenetljivo živahen dan.
