Minuli teden ga je državni zbor potrdil z 51 glasovi za in 17 glasovi proti. Oseminštiridesetletni Mariborčan je postal najmlajši med dosedanjimi generalnimi državnimi tožilci v samostojni Sloveniji. Ta položaj so pred njim zasedali Anton Drobnič, Zdenka Cerar, Barbara Brezigar in Zvonko Fišer.
Drago Šketa prvič službeno zapušča Maribor. V svojem rodnem kraju je hodil v ekonomsko srednjo šolo in na pravno fakulteto. Veliko študijskega časa je preživel v čitalnici univerzitetne knjižnice, na fakulteti pa so mu zaradi domnevno neberljivega rokopisa dovolili, da je izpite opravljal ustno. Študij je leta 1995 sklenil s povprečno oceno 8,65, s čimer si je prislužil nagrado rektorja Ludvika Toplaka za najboljšega študenta v generaciji.
Diplomiral na področju carinske politike
Njegovo diplomsko delo ni v ničemer nakazovalo, da želi Šketa svojo poklicno pot preživeti v pravosodju. Naslov: Nekatera odprta vprašanja carinske politike v Republiki Sloveniji in EU. Junija 1997, po opravljenem pravniškem državnem izpitu, se je zaposlil na Okrožnem sodišču v Mariboru, leto zatem pa prestopil v tožilske vrste in jih ni nikoli več zapustil. Spoznal je namreč, da je raje tožilec kot sodnik. »Zato, ker lahko tisti, ki se ukvarja s kazenskim pravom, kaj popravi,« je povedal za časnik Delo. »Tožilec lahko določena ravnanja prepreči za naprej. Lahko prepreči dejanja, ki za nekoga pomenijo grožnjo njegovemu življenju ali premoženju. Sodnik te moči nima. Na mizo dobi, kar dobi, in potem razsodi.«
Njegovi prvi nastopi v sodnih procesih, ki smo jih spremljali mediji, niso bili izstopajoči. Nekoliko nekarizmatičen in retorično nespreten tožilec s tanko pristriženimi mušketirskimi brčicami tedaj ni z ničemer nakazoval, da bo že čez manj kot 15 let oblekel generalno črno togo v Sloveniji.
Izbranec matere notranje ministrice
Njegovo tožilsko udejstvovanje je prvič odmevalo jeseni 2005, v sodnem postopku proti izsiljevalcem prostitutk. Šketa je s svojo vztrajnostjo in trdovratnostjo uspel prepričati sodni senat, da je izključil javnost iz obravnave, ker oškodovanke niso hotele pričati pred očmi časnikarjev. Še več: senat je sklenil, da morajo novinarji zapustiti ne samo dvorano, temveč sodno poslopje, kar se na mariborskem okrožnem sodišču ni zgodilo nikoli prej.
Pozneje, ko je že postal vodja mariborskega okrožnega tožilstva, z mediji ni imel komunikacijskih težav. Njegovo sodelovanje bi lahko ocenili kot profesionalno, za vlogo in pomen novinarskega poročanja o pravosodju je zmeraj kazal precej razumevanja. Tudi ne bi zgrešili z oceno, da mu medijska pozornosti godi.
Vodja mariborskega tožilstva je postal oktobra 2010, ko je šla v pokoj Elizabeta Györkös. Takrat je bil Šketa že dve leti njen namestnik. Marsikateri poznavalec razmer v tožilstvu je bilo presenečen, da si je Györköseva za naslednika izbrala Šketo. Ne zaradi njegove ambicioznosti, ta je bila in še zmeraj nadpovprečna, temveč zaradi njegove strokovne podkovanosti. Na sodnem parketu ga številni sodelavci prekašajo.
Že na začetku vodstvenega mandata Draga Škete se je mariborsko tožilstvo spopadlo z nalogo, ki ji ni bilo kos, kar še zmeraj črni učinkovitost celotnega pravosodja. Kriminalisti so tedaj zasipali tožilstvo s kazenskimi ovadbami zoper župana Maribora Franca Kanglerja. Spisali so jih kar 18. Izkupiček je več kot klavrn. Kangler je bil enkrat nepravnomočno obsojen, 11 zadev je za zmeraj romalo v sodne arhive, sedem primerov pa je še odprtih.
»V zadevah zoper bivšega župana gre za sum storitve kaznivih dejanj 'belih ovratnikov', ki so precej težje dokazljiva kot druga kazniva dejanja,« je tožilski izplen opravičeval Šketa v pogovoru za Večer. »Predvsem pregon korupcijskih kaznivih dejanj je glede na pretekle odločitve ustavnega sodišča zelo otežen, saj je treba konkretno dokazati vsak zakonski znak kaznivega dejanja.«
Odločno zavrača navedbe, da je Kanglerjev pregon politično motiviran. »Če bi v odmevnih zadevah tožilstvo ravnalo drugače kot v drugih zadevah, bi s tem kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom,« pravi. Svojo vlogo minimizira. Tožilci so pri svojem delu samostojni in v njihove odločitve se ne vmešava, pravi.
Ne preseneča, da Kangler zdaj ostro graja Šketovo izvolitev. »Policija si je postavila svojega tožilca! Še naprej bo delala po svoje in mimo zakonov,« je včeraj zapisal na twitterju. Škete seveda ni postavila policija. Res je, da mu je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, hči Elizabete Györkös, podelila priznanje za dobro sodelovanje s policijo. A ta podelitev je morala ministrici pustiti nekoliko grenak priokus, če upoštevamo, da je nekoč kot zagovornica od blizu spremljala sojenje »vstajnikom«.
V tem procesu, ki je potekal v času vlade Janeza Janše, so se mariborska policija, tožilstvo in sodišče približali utemeljenosti očitka, da so bili instrumentalizirani v politične namene. Prvostopenjsko sojenje je bilo namreč sramotno in škandalozno. Šketa tedaj ni niti javno niti interno nasprotoval pregonu obdolžencev, med katerimi je bilo več po krivici priprtih in preganjanih oseb.
Tožilstvo prevzema v dobrem stanju
Od svojega predhodnika bo Šketa podedoval tožilstvo v solidnem stanju. Specializirano državno tožilstvo se je vzpostavilo, tudi dalj časa močno podhranjeno ljubljansko tožilstvo je dobilo okrepitve, ki jih je krvavo potrebovalo. Rezerv je seveda še veliko, saj je večletno varčevanje prizadelo tožilsko organizacijo. Šketa bo zato moral razmisliti, kako bolj enakomerno porazdeliti delo med posamezne tožilce in poskrbeti za dodatne strokovne sodelavce.
Skoraj zagotovo ga čaka tudi soočenje s postopno ukinitvijo sodne preiskave, kar bo na pleča tožilcev naložilo še precej večjo odgovornost, začetne težave pa bodo neizogibne. Zadeti ga utegnejo tudi prvi sodni epilogi bančne kriminalitete, pregon katere Šketa izpostavlja kot eno izmed svojih prioritet.
Šketa o sebi pravi, da noče biti nekdo, ki zgolj nadaljuje delo predhodnika. Na tožilstvu hoče pustiti svoj pečat. Kakšna pa je njegova mariborska kadrovska zapuščina? Kar štirje tožilci so trenutno zaposleni za polovični delovni čas, dva mlajša obetavna pravnika pa sta že pred časom prestopila na specializirano državno tožilstvo. Prodornih kadrovskih potez, s katerim bi zaznavno strokovno okrepil svojo ekipo, Šketa v Mariboru ni naredil.
Maja prevzema vodenje tožilskega kolektiva, v katerem ga bodo pričakali tudi za celo generacijo starejši kolegi, vrhovno tožilstvo pa v prihodnjih letih čaka večja menjava generacij. Tretjina zaposlenih gre v pokoj. Verjetno se bodo mnenja kresala tudi zaradi te okoliščine, saj starejši tožilci veljajo za precej bolj konservativne, predvsem pri iskanju hitrih odgovorov na nove družbene pojave in oblike kriminala.
Šketov profil mlajših tožilcev v primerjavi z njimi deluje precej bolj ambiciozno, kar je čisto zaželeno, če se ambicioznost ne prelevi v všečnost za vsako ceno. Apetiti javnosti so namreč na tožilskem področju ogromni. Bržkone pa se ne bomo zmotili z napovedjo, da bo novi generalni državni tožilec precej bolj kompatibilen s trenutnim vodstvom pravosodnega ministrstva, ki je pogosto predlagalo rešitve, ki Fišerju niso bile všeč.
