Ob praznovanju 60. obletnice tistega odločilnega dne smo hkrati priča ponovnemu rojstvu evropskega projekta. Ker se svet okoli nas nenehno spreminja in je negotov, je zdaj čas, da ponovimo svoje zaobljube in potrdimo svojo zavezanost skupni prihodnosti z jasno enakopravnostjo za vse državljanke in državljane ter za vse države članice. Nova EU 27 držav članic mora odločno ukrepati, da bo lahko izpolnila pričakovanja ljudi ter jim pokazala upanje in pogum.
Zato moramo poiskati nove odgovore na vprašanje, staro toliko, kot je mlada naša EU: »Kako naprej?« Odgovorov na to vprašanje nimamo, saj jih ne moremo poiskati sami. EU namreč ne moremo voditi z izvršilnimi odloki ali narekovati njene prihodnosti v fizični odmaknjenosti. To vprašanje je treba postaviti ljudem.
Med pričakovanji državljank in državljanov ter tem, kar EU sploh lahko stori, že predolgo zeva vrzel. Zato se ne smemo pretvarjati, da lahko EU sama reši vse težave. Obstaja namreč vrsta področij, kot so izobraževanje, zdravje, socialne zadeve, davki ipd., na katerih politike določajo države same. Evropske ustanove pri tem nimajo v rokah škarij in platna, saj jim države niso podelile pristojnosti za pripravo zakonodaje in za odločanje.
Prav tako pa ne smemo misliti, da lahko posamezne države članice vse storijo same. Na primeru Slovenije lahko vidimo, kolikšen napredek je prinesla zgraditev infrastrukture, ki jo je omogočila kohezijska politika EU. Od dokončanja avtocestnega križa do energetske obnove šol in vrtcev, zgraditve urgentnih centrov in najsodobnejših objektov, kot sta regijski center za ravnanje z odpadki v Ljubljani ali nordijski center v Planici.
Čas je za odkrito razpravo o tem, kaj želimo od naše EU.
Ena od možnosti je, da vse ostane tako kot doslej. To ne pomeni, da počivamo na lovorikah, temveč da vso svojo energijo osredotočimo na doseganje rezultatov pri pomembnih vprašanjih – dokončanje enotnega trga in enotnega digitalnega trga ter vzpostavitev energetske unije, unije kapitalskih trgov in obrambne unije.
Lahko bi se tudi odločili, da uberemo obratno smer in izberemo EU 27 držav članic, ki se bo osredotočala zgolj na enotni trg. Toda Evropa ni samo trg blaga in denarja. Če bi to trdili, bi izdali vrednote, kot so mir, demokracija, solidarnost in svoboda, za katere smo se stoletja borili – dobesedno in na govorniških odrih.
Tretji možni scenarij je, da nekaterim državam članicam dovolimo, da utrejo pot na nekaterih področjih, ki so že začrtana s pogodbama, drugim pa pustimo odprta vrata, da se pridružijo, ko bodo pripravljene. Ta scenarij se že uresničuje, saj so se različne skupine držav z vseh delov celine že odločile, da bodo vzpostavile patentno sodišče EU, uskladile svoje zakone o razvezi in premoženjskih razmerjih mednarodnih parov oziroma ustanovile decentraliziran urad evropskega javnega tožilca za boj proti goljufijam, ki škodujejo proračunu EU. Ti primeri okrepljenega sodelovanja kažejo, da ni treba vsem napredovati z enako hitrostjo, moramo pa vsi ubrati isto smer.
27 držav članic EU bi se lahko tudi odločilo, da skupaj storijo veliko več, vendar na majhnem številu področij, na katerih ima naše ukrepanje resnično dodano vrednost in državljanke in državljani od nas ukrepanje tudi pričakujejo. To bi dejansko pomenilo »storiti manj« na več področjih, na katerih države članice niso enotne ali imajo boljše izhodišče za posamično ukrepanje.
Ne nazadnje se lahko države članice tudi odločijo, da gredo naprej s polno paro in delijo več pristojnosti in sredstev ter si na vseh področjih prizadevajo za več skupnega odločanja.
Vseh teh pet scenarijev je izvedljivih in nedvomno bodo predmet burne razprave med nacionalnimi parlamenti, vladami, civilno družbo in ljudmi iz vseh družbenih skupin. Dejansko pa bo prihodnost EU najverjetneje zapisana v šestem scenariju, ki ga boste oblikovali vi.
EU ima leta 2019, na naslednjih volitvah v evropski parlament, zmenek z demokracijo, in želimo, da bi se od danes pa vse do volitev slišal vsak glas. Svojo prihodnost moramo oblikovati vsi in pripadati mora vsem nam. Ne ustanovam ali politikom, temveč ljudem, ki jih ti zastopajo. Ko gre za EU, predsednice in predsedniki držav in vlad že od nekdaj preveč radi govorijo o tem, česar ne želijo. Zdaj bi morali pripravljati razprave, ki bi dosegle vsak kotiček Evrope in vsako družbeno skupino, v njih sodelovati ter se odločiti, česa si želijo.
Ne glede na pot, ki jo bomo izbrali, bomo svojo prihodnost ustvarjali sami.
60 let je Evropa uresničevala nedosegljivo: prekinitev večne evropske tragedije vojne in miru. Vendar ta EU ni samoumevna. EU je vedno bila in še vedno je stvar izbire. Odločitve, ki jih bomo sprejeli danes, jutri in čez dve leti, mora voditi polno razumevanje posledic, ki jih prinašajo – ne za nas, temveč za prihodnje rodove. Kajti sodili nas ne bodo po zapuščini, ki smo jo prejeli, ampak po tisti, ki jo bomo ustvarili.
Jean-Claude Juncker je predsednik evropske komisije in Violeta Bulc je evropska komisarka za promet.