Generalmajor Andrej Osterman: SV trenutno lahko izvaja oborožen boj, a z zastarelo opremo

»O objektivni odgovornosti ne moremo govoriti v nobenem primeru,« pravi še ne sedeminpetdesetletni Andrej Osterman – ki je leta 1986 diplomiral in leta 2005 magistriral na ljubljanski pravni fakulteti, v letu 2010 pa pridobil še doktorski naziv na celjski fakulteti za logistiko – o temi, ali bi našo vojsko, s katere se že tretje leto zapored ne odlepi etiketa z napisom »najslabše možno«, lahko boljše vodil kdo drug. »Kot načelnik sem se vedno in se bom še naprej maksimalno trudil, da vojska čim boljše deluje,« napoveduje Osterman, ki že izpolnjuje poklicne, ne pa tudi starostnih pogojev za upokojitev.

»Rad bi se zahvalil vsem pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske za požrtvovalno in profesionalno opravljeno delo v teh zahtevnih časih,« poudari in povabi »vse mlade, da se nam pridružite kot pripadnice ali pripadniki ali pa se odločite, da izkoristite možnost prostovoljnega služenja vojaškega roka«.

Če primerjamo leti 2015 in 2016, sta oceni kljub izboljšanju področja usposobljenosti in kljub množici dobro opravljenih nalog enaki, saj nakupov orožja in streliva ni bilo, prav tako se je skupni kadrovski obseg povečal le za 26 pripadnikov, na račun večjega števila pogodbene prostovoljne rezerve. To je sicer pozitiven trend, vendar še zmeraj obstaja veliko odstopanje od razvojno-strateške dokumentacije, v kateri je navedeno 7600 pripadnikov stalne sestave in 1500 pogodbene sestave. Ocena je zato povsem logična. V letu 2012 smo v SV prešli na novo metodologijo ocenjevanja, v okviru katere ocenjujemo zahtevano in potrebno pripravljenost. Slednja ima pet podpodročij: kadrovska popolnitev, popolnitev z materialnimi sredstvi, vojaška infrastruktura, usposobljenost in načrti uporabe SV. Metodologija določa, da je v primeru, ko je eno področje ocenjeno z oceno negativno, takšna tudi skupna ocena.

Ob lanskem ocenjevanju je bilo področje kadrovske popolnitve ocenjeno negativno, razlog je bil pomanjkanje kadrov. Enako je bilo ocenjeno področje popolnitve z oborožitvijo, saj v zadnjih obdobjih ni bilo večjih vlaganj, s katerimi bi povečali bojno moč SV in nadomeščali manko opreme in oborožitve. Bistveni napredek smo dosegli na področju usposobljenosti, saj je SV lani povečala obseg sodelovanja na mednarodnih vojaških vajah, izvajali pa smo tudi več streljanj. Več smo delovali na področju sodelovanja v podporo drugim državnim organom, pri čemer sta mišljeni predvsem pomoč sistemu zaščite in reševanja ter podpora Policiji pri širšem varovanju državne meje. Pozitivno so bili ocenjeni tudi načrti uporabe SV, a skupna ocena potrebne pripravljenosti je bila kljub omenjenemu izboljšanju zaradi metodologije ocenjevanja na koncu še vedno takšna, kot je bila leta 2015.

Kot načelnik sem prepričan, da je obe negativno ocenjeni področji mogoče izboljšati. Predvsem tako, da zagotovimo manjkajoči kader, kjer rešitev vidim predvsem v izboljšanju materialnega položaja za pripadnike naše vojske, saj bomo le tako lahko postali konkurenčen delodajalec. Zavedati se je namreč treba, da je poklic vojaka izredno zahteven, zahteva predanost in odrekanje. V prihodnje je glede na velik izpad sredstev v zadnjih letih treba poskrbeti za dodatne finančne vire, za nakup vsaj dela manjkajoče opreme in oborožitve, s čemer bi dvignili raven materialne popolnitve, kar bi takoj pozitivno vplivalo na oceno pripravljenosti SV.

Menim, da je kljub metodologiji, ki je zahtevna in primerljiva z metodologijami članic zavezništva, to oceno mogoče dvigniti. A le takrat, ko nam bodo večji viri financiranja omogočili nabavo manjkajoče opreme in oborožitve. Postopki javnega naročanja namreč zahtevajo svoj čas in ne nazadnje je obrambna ministrica Andreja Katič, ki se prav tako zavzema za modernizacijo in izboljšanje materialnega statusa pripadnikov SV, povedala, da si tudi ona prizadeva za dvig plač zaposlenih v SV še v tem letu.

Na eni strani torej načrtujemo pridobivanje sredstev za opremo in oborožitev, na drugi strani pa se trudimo za pridobivanje novih kadrov, kar je bistveno težje od prvega. Kader, ko se naposled zaposli v SV, je treba peljati skozi dolgotrajen proces usposabljanja in mi moramo, čeprav temeljno vojaško usposabljanje traja tri mesece, posameznika, če želimo, da se razvije v dobrega vojaka, usposabljati zelo dolgo. Najmanj leto dni.

Kot že rečeno, moramo status pripadnikov in pripadnic SV nemudoma izboljšati, če želimo postati konkurenčen delodajalec. Poleg tega, da slovenski delovni trg ponuja vse več delovnih mest, je za mlade še kako pomembno tudi plačilo. V SV se srečujemo s primeri, ko pripadnice ali pripadniki pridejo na razgovor k poveljniku in povedo, da zaradi zanimivega dela želijo še naprej delati v SV in da jih to delo veseli, vendar da je plača, ki jo prejemajo v vojski, za nekaj sto evrov manjša, kot bi bila pri kakem drugem delodajalcu. Razumem te mlade ljudi, ki si ustvarjajo družine in potrebujejo finančne vire. Vendar poznamo tudi primere, ko so nekateri odšli iz SV, a so se potem vrnili. Te ljudi smo, če so seveda izpolnjevali določene pogoje, z veseljem sprejeli nazaj.

To, da pripadnice in pripadniki SV nimajo pravice do stavke, je po mojem osebnem prepričanju prav. Pri vojaški službi ne gre le za službo, vojaški poklic je način življenja za ohranitev najvišjih nacionalnih vrednot neke države, v ospredju je domoljubje. Za status vojakov skrbita vlada in državni zbor, kot načelnik generalštaba pa sem doslej tako v parlamentu kot pred mediji že večkrat poudaril, da so vojaki in vojakinje naše bogastvo. Izvajamo in bomo izvajali dodeljene naloge, med njimi pa je najpomembnejša obramba domovine.

Ne bi komentiral tega, kako znotraj vlade delijo proračunska sredstva in kateri minister ali ministrica je bolj uspešen. To je stvar vlade. Za nas je pomembno, da povemo, kakšne so naše potrebe glede kadrov, opreme in oborožitve. In ravno zato sem lani na odboru za obrambo povedal, zakaj potrebujemo dodaten denar. V to, kot veste, ni bil zajet razvoj, saj je 46 milijonov evrov zanj absolutno premalo. Potrebo po dodatnih sredstvih sem izrazil zato, ker so nujna za tekoče vzdrževanje in operativno delovanje vojske. Konec lanskega leta smo vendarle dobili 16 milijonov evrov.

Menim, da znotraj ministrstva razumejo finančni položaj SV. Moramo pa se zavedati, da razvoj vojske ni enkratno dejanje. Najprej je treba zagotoviti dolgoročno stabilno financiranje, na podlagi katerega bo mogoče načrtovati in nato izvesti razvoj zmogljivosti, zagotovo pa si moramo priznati, da je do sedanjega zastoja prišlo predvsem zaradi izrednega krčenja finančnih sredstev za obrambo v preteklosti. To, da je od leta 2010 do lani obrambni proračun izgubil več kot 40 odstotkov sredstev – izpada je za okoli 900 milijonov evrov – se kaže v veliki izrabljenosti opreme in oborožitve, v zaostanku smo tudi pri razvoju zmogljivosti za nacionalne potrebe in pri izpolnitvi zavez države do zavezništva.

V obdobju po osamosvojitvi je sicer veljal embargo na uvoz oborožitve, a če na te čase pogledamo iz sedanjosti, bi bilo vsekakor bolj smiselno, da bi namesto takratnega obnavljanja stare vojaške oklepne oborožitve in nabavljanja vlečnih havbic ter preštevilnega nakupa nekaterih zračnih plovil ta finančna sredstva vložili v nakup samohodnih havbic. Danes bi z njimi res lahko zagotavljali bistveno boljšo ognjeno podporo tako lahki bataljonski skupini kot prihodnjima dvema srednjima bataljonskima bojnima skupinama.

Tega ne bi komentiral, takšne so pač bile takratne odločitve. Obnovljeno in nabavljeno je bilo, kar je bilo. Želel sem le povedati, da če bi imeli namesto takrat nabavljene in obnovljene oborožitve danes samohodne havbice, bi bili ognjena moč in premičnost SV bistveno večji, s tem pa bi se povečala tudi njena pripravljenost. Elemente ognjene podpore bi imeli danes praktično že izgrajene.

Poleg omenjenega ima na trenutno negativno pripravljenost SV velik vpliv tudi prekinitev projekta bojnih vozil 8×8 (Patria).

To je stvar vlade oziroma državnega zbora, ki sprejema proračun. Zavedam se, da so to izredno velika finančna sredstva, a tudi finančni izpad v zadnjih letih je bil velik in ga bo kljub pozitivnemu gospodarskemu trendu v prihodnjih letih težko nadoknaditi. Spodbudno sicer je, da se je trend padanja obrambnih izdatkov v lanskem letu vendarle zaustavil, za kar gre zahvala vladi in vrhovnemu poveljniku obrambnih sil Borutu Pahorju, ki je doslej večkrat izrazil nujnost dviga finančnih sredstev, namenjenih obrambi.

Zagotovitev sredstev, ki jih omenjate, je izredno zahteven proces, česar se sam dobro zavedam. Moram pa tudi jasno povedati, da če v letih 2010 in 2011 ne bi prišlo do tako drastičnega krčenja, bi doslej za modernizacijo na letni ravni lahko namenili okrog sto milijonov evrov in do leta 2025 bi bili obe srednji bataljonski skupini povsem normalno dosegljivi. Zdaj pa se na eni strani srečujemo z izrabljeno opremo in njenim pomanjkanjem, na drugi strani pa nas čakajo novi cilji zmogljivosti, h katerim se je zavezala država. In tukaj ne gre le za nove cilje in zaveze, gre tudi za nujno potrebno zamenjavo izrabljene opreme, zaradi katere stroški vzdrževanja hitro naraščajo: trenutno imamo težave v Libanonu z vozili hummer, ki jih bo treba v doglednem času nadomestiti z novimi, kar bo spet zahtevalo dodatna finančna sredstva.

Odgovora na vprašanje, kako se bodo ti finančni viri zagotavljali, seveda nimam, to niti ni stvar generalštaba. To je stvar pristojnih, naloga nas v SV pa je, da bomo tisto opremo in oborožitev, ki jo bomo pridobili, ustrezno in maksimalno uporabili pri svojih nalogah.

Lani smo pripadnice in pripadniki SV storili vse, kar je bilo v naši moči. To se je ne nazadnje pokazalo pri višji oceni stanja pripravljenosti na področju usposabljanja, prav tako smo uspešno delovali v mednarodnih operacijah in misijah, kot sem že omenil, ter tudi vstopili v novo operacijo, delovali smo na številnih mednarodnih vajah znotraj zavezništva tako doma kot v tujini, kjer smo prejeli številne pohvale. Povečali smo število streljanj, ustanovili šolo za usmerjevalce združenega ognja, uspešno smo opravili tudi vse podporne naloge za sistem zaščite in reševanja ter Policijo.

Kot načelnik generalštaba moram poudariti, da SV trenutno lahko izvaja tudi oboroženi boj, a izvaja ga lahko le s tisto opremo in oborožitvijo, ki jo ima danes in ki bistveno odstopa od potrebne oziroma tiste, ki bi bila skladna s strateško-razvojnimi dokumenti, cilji zmogljivosti in sodobnimi vojaškimi standardi. A naj ponovim še enkrat: oboroženi boj lahko izvajamo. O tem ni nikakršnega dvoma.

Vsaka vlada se odloča glede na aktualne razmere v domačem in tujem okolju. Nenadno krčenje obrambnega proračuna v letu 2010 brez temeljitih analiz vplivov na vojsko je zagotovo zaustavilo nadaljnji razvoj SV. A poleg tega je vojsko izdatno drastično prizadelo uravnoteževanje javnih financ in posledično krčenje kadrovskega načrta za SV, spet brez predhodnih analiz vpliva, tako da zadnji del leta 2013 in 2014 zaposlovanja skoraj ni bilo, čeprav so bile takratne razmere na trgu dela za pridobivanje kadra za SV ugodne. Kader s srednjo strokovno izobrazbo je bilo takrat v primerjavi z današnjimi časi lažje pridobiti, zato je takratno krčenje v okviru kadrovskega načrta vlade, znotraj katerega se je del nanašal tudi na SV, bistveno pripomoglo k hitremu zmanjševanju števila pripadnikov in pripadnic SV, kar še danes negativno vpliva na pripravljenost.

Resolucija o dolgoročnem opremljanju in razvoju SV do leta 2025 določa obseg strukture 10.000 pripadnikov. Srednjeročni program 2016–2021 predvideva 7.600 pripadnikov stalne sestave in 1.500 pripadnikov pogodbene sestave, kar skupaj pomeni 9.100 pripadnikov. A znotraj tega je treba upoštevati še kadrovski načrt vlade, v katerem je trenutno določeno, da obseg stalne sestave za SV znaša 7.254 pripadnic in pripadnikov. To je torej tista meja, do katere bi lahko letos zaposlovali.

Ko pogledamo današnje številčno stanje stalne sestave, hitro ugotovimo, da imamo trenutno neskladje za skoraj 350 pripadnikov glede na kadrovski načrt vlade v delu, ki se nanaša na SV, glede na srednjeročni obrambni program 2016–2021 pa je manko okoli 700 pripadnikov. Po odločitvi ministrice za obrambo je bila formirana delovna skupina, ki je glede pridobivanja novega kadra predlagala oziroma izvedla 42 ukrepov. Omogočili smo, denimo, prostovoljno služenje vojaškega roka na več lokacijah po Sloveniji, maksimalno smo skrajšali postopke zaposlovanja, uvedli smo vrsto ugodnosti, vključno s ponovno uvedbo nagrad ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, in še bi lahko našteval. Promocije je bilo veliko, na tem področju pomagate tudi mediji, vendar rezultatov, s katerimi bi lahko bili zadovoljni, še ni. Rezultatov pa tudi ni pri zadrževanju kadra, kar je, kot sem že povedal, posledica nekonkurenčnosti vojaškega poklica na trgu delovne sile.

Če ne bo prišlo do dviga plač in ureditve, da bodo imeli vojaki po 45. letu pravico do zaposlitve v državni upravi, bo težava vse večja. K temu naj dodam še eno težavo, s katero se srečujemo pri kadrovanju oziroma zaposlovanju: opažamo, da je glede na število prijavljenih po izvedeni selekciji izhod le okoli 35-odstoten, izpad je velik. Leta 2015 se je za zaposlitev v SV prijavilo več kot 700 kandidatov, lani okoli 600, po opravljeni selekciji pa jih je pogoje za zaposlitev izpolnilo le nekaj več kot 200.

Vzrok, zaradi katerega tudi pripadniki SV prekinjajo pogodbe o zaposlitvi že pred 45. letom starosti oziroma se ne odločajo za vojaški poklic, je tudi dejstvo, da imajo vojaki pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas. Upam, da bomo to težavo rešili z novim zakonom o obrambi, za katerega smo predlagali spremembo dikcije tako, da naj vojaki sicer še naprej podpisujejo pogodbe o zaposlitvi v SV za določen čas, vendar samo do 45. leta starosti, po tem letu pa naj imajo pravico do zaposlitve v državni upravi. S takšnim ukrepom bi zagotovo opravili s precejšnjim številom dvomov in negotovosti. Celovitega kariernega sistema, kakršnega imajo vpeljanega v drugih državah, kjer višji po činu lahko v vojski ostanejo dlje, pri nas ne moremo vpeljati brez predhodne zagotovitve zadostnega vhoda novih pripadnikov in tudi vmesnega izhoda.

Načelnik želi s tistim, kar ima, narediti največ, kar se da. Maksimalno si prizadevam, da s sedanjimi kadrovskimi, materialnimi in finančnimi viri storim vse, kar lahko. Treba pa se je zavedati, da SV s tako omejenimi finančnimi viri zelo težko deluje. Pretežni del sredstev v SV namreč namenjamo za stroške dela oziroma za plače, po domače, precejšnji del vojaškega proračuna pa gre za fiksne stroške, kot so elektrika, voda in komunala. Velik del denarja gre tudi za plačilo mednarodnih članarin, za operativno delovanje porabimo preostanek. Razvoja v SV praktično ni, k čemur moram dodati, da smo pri delu zavezani upoštevati tudi civilno zakonodajo, zato se moramo udeleževati številnih plačljivih usposabljanj, kot sta denimo usposabljanje za delo na višini oziroma z motorno žago. Ta znanja sicer potrebujemo v primeru sodelovanja pri odpravljanju posledic žleda, pri poplavah in drugih reševanjih, a usposabljanja stanejo.

Z lastnimi resursi danes v naši vojski naredimo veliko – od vzdrževalnih del na objektih do popravil vozil – s čimer zagotovo prihranimo nekaj sredstev za druge namene, a načelniku generalštaba SV v resnici ostaja izjemno malo finančnih virov, s katerimi bi lahko vplival na potek razvoja novih zmogljivosti. Tega se zavedam, tako kot se zavedam pomena obrambnega sistema, zato sem lani javno povedal, da za normalno, tekoče delovanje potrebujemo dodatnih 46 milijonov evrov. Žal do odobritve teh sredstev ni prišlo, a vlada nam je – kakorkoli že – konec lanskega leta namenila dodatnih 16 milijonov evrov. Plačali smo članarine mednarodnih organizacij, del denarja smo namenili za vzdrževanje, plačali nekaj računov iz mednarodnih operacij in vse to je pripomoglo k temu, da smo imeli boljša izhodišča za finančni načrt SV za letošnje leto: dodatna finančna sredstva v višini okoli 19 milijonov evrov bomo porabili predvsem za stroške dela pripadnikov SV, ki so pomagali Policiji ter sistemu zaščite in reševanja pri urejanju migrantskih razmer.

Menim, da sem se pri izražanju potreb SV dovolj izpostavil, saj se zavedam pomena SV za nacionalno obrambo. Tudi leta 2010 in 2011 bi se vojska morala bolj zavzeto angažirati in javno izraziti, kakšen vpliv bodo imela finančna rezanja na njeno pripravljenost in razvoj v prihodnjih letih. Če bi takrat to znali predstaviti na pravi način, bi bilo krčenje finančnih virov za obrambo danes mogoče manjše.

O moji objektivni odgovornosti ne moremo govoriti v nobenem primeru. Kot načelnik sem se vedno in se bom še naprej maksimalno zavzemal in trudil, da bo vojska čim boljše delovala. To je v nas vojakih in vojakinjah ves čas prisotno. Višje si po rangu, bolj se tega zavedaš. Ne glede na oceno pripravljenosti pripadnice in pripadniki SV na mednarodnih operacijah in misijah odlično opravljajo naloge, podpiramo državne organe in se usposabljamo za oborožen boj, smo cenjeni partner v tujini itd. Z danimi viri res storimo največ, kar je mogoče, in to smo storili tudi lani, ko smo izboljšali usposobljenost. Vojska v okviru sedanjih finančnih, materialnih in kadrovskih zmožnosti deluje maksimalno, je pa glede na kriterije in metodologijo ocena pač takšna, kot je. Kot sem že povedal, se ocenjevanje hipotetičnih stanj več ne dopušča.

Načelnik generalštaba lahko na vso situacijo pravzaprav vpliva le tako, da s sredstvi in kadrom naredi največ, kar je mogoče. Pri poročanju se lahko postavi pred vrhovnega poveljnika obrambnih sil, pred ministrico, pred odbor za obrambo in javnost ter pove, kako stvari stojijo. Modernizacija in opremljanje vojske ter plače pripadnikov niso v pristojnosti načelnika, on lahko le predlaga izboljšanje, in to sem storil. Je pa načelniku zagotovo težko voditi organizacijo, ki ji niso zagotovljeni vsaj minimalni pogoji za delovanje.

Načelnik mora s tistimi in tistim, kar ima, narediti, kar lahko. Potrebe SV mora predstaviti pristojnim in zase lahko mirno povem, da delam vse, kar za uspešno delovanje SV lahko naredim. Za povečanje bojne moči jaz nisem pravi naslov, saj nabava nove opreme in oborožitve ni v pristojnosti načelnika, temveč postopke vodi direktorat za logistiko.

Vsak načelnik se zavzema za vire. Eden je uslišan bolj, drugi pa manj. Odvisno od države. Kot načelnik bom odločen še naprej in verjamem, da bodo prišli boljši časi tudi za SV.

V prvi vrsti ima vojska dobre potenciale, kar se tiče naših pripadnic in pripadnikov. Po tem smo visoko cenjeni tako v mednarodnem okolju kot doma. Tudi obseg civilno-vojaškega sodelovanja je velik in se še povečuje. Pomagamo različnim organizacijam in društvom ter veteranskim in domoljubnim organizacijam.

Če želimo imeti čez deset let stabilno in moderno opremljeno vojsko z veliko ognjeno močjo ter izraženim bojnim karakterjem, moramo danes storiti vse, da pripadnicam in pripadnikom SV zagotovimo boljši materialni položaj. Istočasno moramo privabiti številne mlade in povečati interes za prostovoljno služenje vojaškega roka ter jih nato prepričati, da se zaposlijo v SV ali da postanejo naši pogodbeni pripadniki rezervne sestave. Izvesti je treba novelacijo zakonodaje s področja obrambe, v razumnem roku je treba zamenjati izrabljeno opremo, investirati v infrastrukturo in začeti z razvojem novih zmogljivosti, glede katerih se je naša država zavezala.

Ko se pogovarjam z načelniki iz različnih držav, slišim, da se številni srečujejo s podobnimi težavami kot jaz. Nove globalne varnostne razmere pa so povzročile, da so nekatere države, predvsem baltske, zelo hitro povečale obrambne proračune, skladno z zavezami z vrha Nata. Tudi drugi načelniki poudarjajo, da je za normalno delovanje vojsk potrebnih več materialnih virov.

Seveda, če bo to potrebno.

To je stvar politične odločitve in ni odvisna od načelnika generalštaba.

Vsak ima glede ponovne uvedbe naborništva svoje mnenje, glede na izkušnje. Sam kot načelnik generalštaba vodim poklicno vojsko in ji poveljujem, ta poklicna vojska pa je dopolnjena s pogodbeno rezervo.

SV je najboljša glede svojih pripadnic in pripadnikov. Slovimo po osebni predanosti in domoljubnosti. Del manka opreme in oborožitve naša vojska res nadomesti z visoko stopnjo strokovnosti, iznajdljivosti in motivacije, a tudi to ni neizčrpen vir. Daje pa nam vrednost in prav zaradi tega smo cenjeni v tujini in doma. To potrjuje tudi dejstvo, da smo ohranili izjemno visoko stopnjo zaupanja naših državljanov in državljank v SV.

V preteklosti smo imeli gorsko šolo in 132. gorski bataljon. Pri preoblikovanju SV leta 2013 smo iz bataljona oblikovali 132. gorski polk, v okviru polka imamo še vedno gorsko šolo, veliko energije pa je bilo vložene tudi v certificiranje centra odličnosti za gorsko bojevanje, ki ga omenjate. Z ustanovitvijo tega centra, ki je izredno priznan, se je deloma zameglilo delovanje našega 132. gorskega polka, vendar je ta med partnerskimi državami še vedno zelo prepoznaven. Delovanje tega polka je izredno uspešno, zato na usposabljanje prihajajo različne tuje vojske. Na področju gorskega delovanja smo torej še vedno zelo uspešni.

Čeprav je mednarodna operacija v Afganistanu nedvomno pokazala, kako potrebna so znanja s področja gorskega bojevanja, je znotraj doktrine kopenskih sil še vedno mogoče zaznati velik primanjkljaj teh doktrinarnih dokumentov in standardov. Črpanje vseh izkušenj iz posameznih držav bo pripeljalo do tega, da bomo skupaj z drugimi državami prav prek »našega« centra odličnosti za gorsko bojevanje razvili nove doktrine za delovanje v gorah, kar je izvorno res naš prostor.

Pri tem je brez dvoma šlo za to, da so bili v preteklosti kršeni predpisi. Pravilnik določa, da se oznaka pripadnosti poveljstva ali enote nosi na desnem rokavu uniforme na našitku, ki je praviloma oblikovan v obliki ščita in ni večji od našitka oznake pripadnosti SV. V večini primerov so bili znaki pripadnosti poveljstev in enot večji od oznake pripadnosti SV že leta dolgo, več kot deset let. Da bi to uredili, sem marca lani na ministrstvo prvič posredoval pisni predlog za spremembo pravilnika, nato sva se z ministrico dogovorila, da bo predpis spremenjen, in veseli me, da se je to v preteklem tednu tudi zgodilo.