Res pa sem bil prepričan in sem še danes, da so nekatere politične metode za demokratičen razvoj nesprejemljive in da je nanje vredno opozarjati, ne glede na to, kdo so politiki, ki take prakse izvajajo. Pogosto moje tovrstne izjave žal niso bile razumljene kot opozorilo na problem. Mediji so vprašanje na hitro odpravili kot osebni oziroma politični obračun. Pa to ni bil, vsaj ne z moje strani. Namesto trdnejših opredelitev do sprejemljivih oziroma nesprejemljivih političnih praks je Slovenija tako dobila kliše o konfliktu Kučan – Janša. V ta kliše je žal zapadel tudi Vojko Flegar v svojem sicer zelo zanimivem članku, v katerem obravnava prav vprašanje namišljenih resnic in našega soglašanja z njimi.
MILAN KUČANSoglašanje s klišejem
Nikoli nisem mislil, da bi bil neki določen politik glavni in edini problem slovenske politike. Kljub vtisu Vojka Flegarja v mojih javnih nastopih takega mojega stališča ni (Dnevnik, 13. 3. 2017, »Janša, Trump in evolucijska varnostna luknja v človeških možganih«, str. 16).
