Ženske v hlačah.
V zimskih zdraviliščih na Bavarskem, zlasti v Partenkirchnu in v Garmischu, se mudi polno dam, največ že zrelejše starosti, ki nastopajo v športnih hlačah in v tej obleki obiskujejo tudi cerkve, dasi se s športom sploh ne pečajo. Prišlo je vsled tega že do neljubih prizorov. Vojaška oblast je zdaj to strogo prepovedala.
Slovenski narod, 30. januarja 1917
Novosti v modi
Pomlad nam je prinesla celo poplavo modnih novosti, ki bi jih bil vsak takozvan pameten človek še pred nekaj tedni ogorčeno odklonil. Pred vsem se opaža v velikih mestih popolna zmaga rdeče barve v ženskih oblekah. (…)
K temu pridejo seveda živo rdeči klobuki. Napravljeni so iz vsega mogočega, iz crepe Georgette, iz crenolle, samo slamniki ne smejo biti. (…)
No, in vse to pomeni… konec blondink. Zares prihaja iz Pariza vest, ki se je bo ustrašila marsikatera plavolasa Slovenka in Hrvatica. Nič več si dame ne bodo dale svojih las beliti in barvati žolto in rdečkasto. Temnolase imajo zopet pravico hoditi okrog, kakor jim je bog lase ustvaril, in blondinke, resnične zlate blondinke, si sedaj pričenjajo barvati svojo grivo s črnilom, vse to na ljubo efektu najnovejše mode, ki zahteva temne lase, pa rdečico, mnogo rdečice na klobuku, prsih itd. (…)
Poleti, v dobi potovanja, boste ve »rdečelične ljubljanske ljubeznjive gospodične« nosile najbrže svetlorjave plašče in kostume z nežnimi pastelnimi črtami in drugo prav lahko blago. Toda do dobe potovanja bo preteklo še precej časa. Morda bo dotlej lahki in elegantni covercoat že v drugič zopet v modi. V njem pojdete iz vročega in prašnega mesta, v nadi, da »ne bo na potu krst«, kakor je vedel že naš Prešeren.
Jutro, 25. marca 1922
Davek na ženska meča.
Župan v Almendraleju na Španskem si je belil glavo, kako bi napolnil prazno mestno blagajno. Premišljeval je o tem, da bi uvedel nov davek na živila, na avtomobile, na veselice, na inserate itd., vendar pa se je bal, da bo povzročil s takimi davki preveč jeze. Tedaj mu je prišla rešilna misel: prepovedal je kratka krila. Odredil je, da ima plačati vsaka ženska, katere krila ne dosegajo predpisane dolgosti, denarno globo; s tem pa pridobi pravico, da nosi kratko krilo še nadalje mesec dni. Dame plačujejo davek rade, gospodje so pa tudi zadovoljni, da smejo gledati krepka meča Almendralejskih deklic. Na ta način je rešil modri župan, če že ne nravnost, pa finance mesta Almendraleja.
Narodni dnevnik, 5. februarja 1927
Edison in ženska moda
V nekem članku, ki je izšel pred 14 dnevi v ameriški reviji »Weekly dispatch«, zavzema slavni izumitelj Thomas Edison stališče napram sodobni ženski modi. »Ženska toaleta«, piše Edison, »postaja od dne do dne priprostejša in lepša. V tem se najbolje opaža napredek civilizacije. Zakaj znano je, da so prvi raziskovalci Afrike naleteli v deželi solnca na mlade zamorke, ki so tehtale 95 funtov, dočim so imele na sebi okrasov in dragotin, kojih teža je često presegala 120 funtov. Danes je stvar druga. Toaleta modne dame tehta z vsemi dragulji in lišpom vred jedva nekoliko gramov. Tudi žena sama je izgubila na teži. Njej ni več do obilnosti in jaz ji v tem pritrjujem.« Edison je star osemdeset let…
Jutro, 8. februarja 1927
Moda in njene posledice
Današnja moda diktira ženskam kratka krila in velik dekolté.
Higijena odobrava to modo, ki dovoljuje veliko svobodo gibanja. Niso pa ž njo zadovoljni industrijci. Iz Huddersfielda na Angleškem je prišel alarm. A. E. Sellars, eden največjih tamošnjih industrijcev, je dal svoji bojazni izraza: »Ženske porabljajo danes za svoje obleke mnogo premalo blaga, in edino upanje, ki še ostaja tekstilni industriji, je nada na skorajšnjo spremembo mode. (…)
Jutro, 11. marca 1927
Postavna Črnogorka v moški obleki
Na sarajevsko policijo so prignali krasno postavno Črnogorko v moški obleki. Sijajno ji pristojajo jezdne hlače, zelena turistovska srajca in gumijast plašč. Njena življenjska zgodba je nenavadna.
Za časa okupacije Črne gore v letu 1917. se je vanjo – ime ji je Ljubica Turčinović – zagledal a. o. nadporočnik Jan Brdička. Poročil jo je in po prevratu odvedel s seboj v Prago. Toda Čehi so vam čudni možje, pravi Ljubica. Zvesti niti malo… . Štiri leta je Ljubica prenašala moževo nezvestobo, nato pa se brez slovesa odpravila nazaj v Jugoslavijo. Energična in nadarjena kakor je, se je preživljala v Sarajevu kot bolničarka, v Zagrebu kot vzgojiteljica otrok, v Beogradu in drugod kot kuharica, portirka, natakarica, nadzornica in tako dalje. Iz Bosne je zdaj hotela nazaj v Beograd, da se izvežba za šoferko. Pri Višegradu pa so jo prijeli in odvedli nazaj v Sarajevo. V moški obleki se je vozila zato, da je ne bi nadlegovali. Policija jo je odpravila v domačo občino.
Slovenski narod, 12. marca 1927
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
