Turški prosilci za azil v Sloveniji: Nismo prišli zaradi služb in denarja, ampak zaradi varnosti!

Sosed sosedu ovaduh

Triintridesetletni Kemal, 30-letni Fatih in 29-letni Arif so do nedavnega v Turčiji živeli lepo življenje. Ustvarili so si družine, imeli so dobre službe in stanovanja. Kot podporniki Fethullaha Gülena so po svojih zmožnostih sodelovali pri dobrodelnih aktivnostih gibanja, katerega pripadniki so lanskega julija naenkrat postali državni sovražniki. Zdaj so s svojimi družinami pribežali v Slovenijo. Vsi trije so delali v šolstvu in prav na tem področju so našli stično točko z Gülenovim gibanjem. V svojih dijaških letih so pred sprejemnimi izpiti na univerzi prišli v stik z gülenovci, ki so jim pomagali pri pripravah na enega izmed najpomembnejših izpitov v njihovem življenju, in pozneje so se tudi sami lotili takšne pomoči. V vsesplošni hajki proti gülenovcem je bilo to dovolj, da so postali sumljivi in da bi lahko pristali za rešetkami.

Kemal je na eni izmed petnajstih univerz, ki so jih v prvih dneh po udaru zaprle turške oblasti, zasedal mesto tajnika. Ker so na tej carigrajski univerzi kot profesorji delali številni gülenovci, se je med prvimi znašla na seznamu petnajstih zaprtih univerz. »Kdorkoli je delal na univerzi, je bil za Erdogana terorist. Aretirali so tudi žene in otroke zaposlenih,« pripoveduje Kemal. Z ženo in njunima poldrugo in tri leta starima otrokoma ima svoj začasni dom zdaj v azilnem domu na Viču. Tako kot Fatih in Arif s svojima družinama je tudi Kemal Sloveniji hvaležen, da ga je sprejela in mu zagotovila zatočišče. »Ko je Erdogan začel z aretacijami generalov in vojakov, smo mislili, da se bodo stvari polegle. Pa se niso,« se spominja. Ko se je začelo nemudoma po udaru ljudi pozivati, naj prijavijo gülenovce oblastem, vzpostavljena pa je bila tudi posebna telefonska številka, na katero lahko zatožijo svoje sosede, znance ali sorodnike, so začutili pritisk okolice. »Potem ko so zaprli univerzo, na kateri sem delal, sem ostal doma. A sosed mi je siknil, da sem izdajalec in da moram umreti. Oblasti so ves čas pozivale k prijavljanju gülenovcev. Ponoči smo prižgali le eno luč, da sosedje ne bi videli, da smo doma.« A ko so hišo začeli obkrožati avtomobili, so se odločili za pobeg.

Pot jih je najprej vodila v sestrino hišo v drugem kraju. Kemal je kolebal med upanjem, da se lahko morda tam vendarle potuhnejo, in med mislijo na pobeg v tujino. Ko je izvedel za smrt njegovega prijatelja Gorkana, ki je bil aretiran prav zaradi povezav z Gülenovim gibanjem, je bilo razmišljanja konec. Vprašanje je bilo samo še, kam zbežati. Razmišljal je o Nemčiji, vendar tja ni želel, ker se je med tamkajšnjo turško skupnostjo bal zasledovanja. Poskušal je pridobiti vizum za vstop na Madžarsko, a so mu ga zavrnili. Nato se je odločil za Slovenijo. »Iskal sem državo, kjer vladata demokracija in kjer spoštujejo človekove pravice,« pripoveduje, medtem ko si njegovi hčerki v eni izmed ljubljanskih kavarn skupaj z mamo čas krajšata s kockami.

Z družino se ni podal k tihotapcem, ki vodijo ljudi skozi zaprto zahodnobalkansko migracijsko pot. Ko je človek v stiski, se domisli najizvirnejših rešitev. Kemal se je z nekaj kliki miške vsaj hipotetično izognil petim mejam. Izkoristil je luknjo v trdnjavi Evropa. Turki za številne balkanske države ne potrebujejo vizuma. Kemal je tako kupil povratne letalske vozovnice za Tirano – vendar prek Slovenije. Kljub dobremu načrtu družina ni mogla mirno spati. Dvomili so namreč, ali jim bo pobeg dejansko uspel, saj je vlada po spodletelem puču na hitro preklicala 50.000 potnih listov. Ko so prišli na letališče, mejni policist ni niti dobro pogledal njihovega potnega lista, udaril je žig in jih na njihovo veliko olajšanje spustil naprej. »Ko smo prispeli na letališče v Sloveniji, nismo prestopili na naslednje letalo naprej za Tirano. Zaprosili smo za azil,« se poti z brniškega letališča lanskega oktobra v azilni center na Viču spominja Kemal.

Oče se mu je odpovedal

Podobno kot Kemal sta s svojima družinama v Slovenijo prispela tudi Fatih in Arif, z edino razliko, da v Slovenijo niso prileteli neposredno iz Carigrada, temveč so najprej zatočišče poiskali v Makedoniji. Fatiha je njegova odisejada proti Sloveniji z ženo in zdaj desetmesečnim sinčkom vodila čez več postaj negotovosti. Iz svojega stanovanja iz enega od obalnih turških mest so pobegnili prvo jutro po spodletelem državnem udaru. Najprej jih je pot vodila k bratovi ženi. »Sosedje so spraševali, zakaj smo prišli. Šest dni smo ostali in nato odšli naprej.« V času, ko so zaradi pripadnosti Gülenovemu gibanju aretirali njegovega svaka, so prispeli k Fatihovemu očetu. Svak je bil drugi član družine, ki je zaradi sodelovanja v Gülenovem gibanju pristal za zapahi – Fatihovega strica so namreč aretirali še pred pučem in odtlej zanj niso več slišali. Za aretiranega svaka jim nikakor ni uspelo najti odvetnika. »Veliko se jih je balo prevzeti obrambo gülenovcev, ker bi lahko tudi sami pristali za zapahi,« razlaga Fatih in dodaja, da so vladajoči stranki AKP politično naklonjeni odvetniki zahtevali visoka plačila. Poleg vseh teh pritiskov je Fatiha pri njegovem očetu doletel še en udarec. Z dvomesečnim dojenčkom in ženo v očetovi hiši ni bil dolgo dobrodošel. Oče je namreč goreč privrženec predsednika Erdogana. Z izjavo, da so teroristi, jim je v vsesplošni paranoji turške postpučevske realnosti kaj hitro pokazal vrata. Dvajset dni so tavali od sorodnikov do prijateljev, preden so končno zbežali v Makedonijo. »Vsi v gibanju Hizmet se bojijo, da jih bodo odpeljali. Policija lahko pride kadarkoli. Ne morete si predstavljati, kakšen je občutek tega nenehnega strahu,« pripoveduje Fatih. Odkar je pobegnil iz Turčije, je oče z njim prekinil stike. »Napaka je bila, da so pobegnili,« naj bi, kot je še izvedel Fatih, rekel njegov oče. »Izbrisal nas je,« dodaja s skorajda brezbarvnim glasom…

Fatih pripadnosti gibanju Hizmet ni podedoval po starševski liniji. Sam se je odločil, da se jim pridruži, potem ko so mu v srednji šoli Gülenovi privrženci pomagali pri pripravah na izpite. »Zdeli so se mi pošteni. Ker so mi bili všeč, sem se odločil, da bom tudi sam na enak način pomagal drugim ljudem. H gibanju sem pristopil, ko sem bil na univerzi. Tako kot so meni pred leti pomagali pri izpitih, sem začel tudi sam pomagati drugim. Dijake sem vedno poskušal učiti, naj bodo pošteni, naj pomagajo vsem, naj ne kadijo in pijejo ter naj varujejo svoje telo. V Hizmetu vidim predvsem ideje ljubezni do drugega, spoštovanja in dialoga z drugimi religijami,« razlaga Fatih.

Podobno zgodbo kot Fatih ima tudi njegov prijatelj Arif. V Slovenijo je z družino pripotoval iz Makedonije, kjer so se najprej ustavili in pri prijateljih najeli stanovanje. A se niso upali kaj prida družiti s tamkajšnjo turško skupnostjo, saj so se bali, da je Erdogan tudi v Makedonijo poslal svoje agente, razlaga. Iz Makedonije so oktobra zbežali v Slovenijo, kot tranzitni potniki, ki so vsaj po letalskih kartah sodeč nameravali v Bosno. Z enoletnim sinom in ženo je takoj po puču pobegnil v rojstno mesto, a se tudi tam ni počutil varno. »Ljudi so povsod pozivali, naj pokličejo telefonsko številko 104 in prijavijo ljudi iz gibanja Hizmet,« se spominja. »Imeli smo stanovanje. Naš življenjski standard je bil visok. Rad sem imel svojo službo. A vse smo morali pustiti za sabo,« pravi Arif.

Na odločitev čaka 35 prosilcev

Možje s svojimi družinami spadajo med 69 turških prosilcev za azil, ki so v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosili po julijskem spodletelem vojaškem udaru. Statistike o razlogih, zaradi katerih zaprošajo za azil, na slovenskem notranjem ministrstvu ne vodijo. Doslej so rešili že 34 prošenj, nobeden od prosilcev pa ni dobil azila. V 16 primerih je bil postopek ustavljen, saj je 15 prosilcev azilni dom samovoljno zapustilo, eden pa je svojo prošnjo za azil umaknil. V 18 primerih so slovenske oblasti izdale sklep o zavrženju prošnje za azil, saj je bilo ugotovljeno, da je za obravnavo njihovih prošenj za mednarodno zaščito odgovorna druga država članica Evropske unije. Od teh je bilo v Nemčijo januarja predanih šest oseb, ena oseba pa bo predana na Poljsko. Preostala enajsterica oseb, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da je za njihovo obravnavo odgovorna Hrvaška, pa so samovoljno zapustile azilni dom že med postopkom določanja odgovorne države članice, zato niso bile vrnjene na Hrvaško, so še pojasnili na notranjem ministrstvu.

Na uspešno rešitev prošenj za azil zdaj v Sloveniji upa 35 prosilcev za azil, mnogi med njimi so že imeli oba pogovora s predstavniki slovenskih oblasti, preden bo izdana odločba o dodelitvi ali zavrnitvi azila. Nekateri izmed njih naj bi jih predvidoma dobili prav v času turškega referenduma o ustavnih spremembah, ki bo potekal sredi aprila. Odločanje bo padlo v močno kočljiv čas, ko številne evropske države in tudi Evropska unija kot celota doživljajo velike pritiske Turčije ne le glede izročitve podpornikov gibanja Hizmet. Vedno znova turški politiki grozijo z odpovedjo dogovora EU-Turčija, s katerim je od lanskega marca za 98 odstotkov upadel prihod beguncev v Evropsko unijo. Ponovno so to storili ta teden, potem ko je Nizozemska pred svojimi volitvami prepovedala nastop turške ministrice za družino Fatme Kaya na turškem konzulatu v Rotterdamu.

Negotove usode Kemala, Fatiha, Arifa in njihovih družin so močno podobne usodam drugih turških prosilcev za azil, ki so za mednarodno zaščito v članicah Evropske unije zaprosili po spodletelem državnem udaru. Sto šestintrideset turških državljanov, med njimi veliko diplomatov z družinami, je za azil denimo zaprosilo v Nemčiji, kjer se je v primerjavi z letom prej število turških prosilcev za azil skoraj potrojilo in doseglo številko 5700. Več kot sto turških vojakov, ki so bili nastanjeni v Natovih enotah v Evropi, je za azil zaprosilo v Nemčiji, na Nizozemskem in v Belgiji. Za ta korak so se odločili po tem, ko je Turčija sestavila seznam nezaupanja vrednih vojakov v Natu in jih hotela odpoklicati. Tudi v Belgiji in na Nizozemskem se je število turških prosilcev za azil v minulem letu krepko povečalo. Za azil v Švici je pred dnevi zaprosil celo tamkajšnji veleposlanik Volkan Karagöz.

Odnosi so se zelo poslabšali

Odnosi Turčije z Evropsko unijo so se medtem zelo poslabšali. Predsednik Erdogan je sredi referendumske volilne kampanje za ustavne spremembe in transformacijo turškega sistema iz parlamentarnega v (avtokratski) predsedniški sistem. Beneška komisija pri Svetu Evrope, ki se ukvarja z ustavnimi vprašanji, je prav ta teden ocenila, da so turške ustavne spremembe nevaren korak nazaj v demokraciji, saj se bodo porušila ravnovesja med posameznimi vejami oblasti. V Ankari so bili seveda besni. Erdoganu ugoden volilni rezultat še zdaleč ni zagotovljen. Njegova stranka AKP na parlamentarnih volitvah in tudi sam na predsedniških volitvah namreč nikoli nista dobila več kot 50-odstotkov glasov – zdaj za volilne glasove v Evropi živeče diaspore dvori z nastopi svojih ministrov. Takšna zborovanja pri prejšnjih turških volitvah niso bila problematična, zdaj pa je politično ozračje v Evropi precej drugačno.

Številne evropske vlade menijo, da bi prenašanje turške volilne kampanje na njihova tla v že tako razgretih razmerah zaradi migracijskih vprašanj lahko povzročilo novo težavo – vnašanje razdora v tamkajšnje turške skupnosti. V središču turških želja glede predvolilnih shodov so se znašle štiri države članice EU z največjimi turškimi skupnostmi: Nemčija, Francija, Avstrija in Nizozemska. Pri naših severnih sosedih in na Nizozemskem shodi turških politikov niso dobrodošli, Francija jih omogoča, Nemčija pa je nekje vmes. Čeprav je več lokalnih skupnosti prepovedalo zborovanja z udeležbo turških ministrov predvsem zaradi nespoštovanja prijavljanja shodov, se Nemčija ni odločila za vsesplošno prepoved na nacionalni ravni. A že dosedanje zavrnitve Nemčije, Avstrije in Nizozemske so bile dovolj, da je Erdogan dobil »zunanjega sovražnika«, s pomočjo katerega je nadaljeval volilno kampanjo v domovini. Nasprotovanje volilnim kampanjam v Evropi je bilo v Turčiji izenačeno z nasprotovanjem spremembam ustave. Ker je Erdogan vse nasprotnike ustave označil za podpornike teroristov, je analogija pri roki: tudi Evropska unija podpira terorizem.

Dolge lovke

Lani poleti so tudi slovenske oblasti izvedele, da v Sloveniji med tukajšnjo turško skupnostjo obstajajo podporniki Fethullaha Gülena. Takratna turška veleposlanica Serra Kaleli jih je pozivala, naj jim ne dopustijo delovati v Sloveniji. »Prisotni so v društvu Medkulturni dialog, v šoli Ambra in v zavodu Adic (Adriatik, izobraževalni center Ljubljana, op. p.),« je takrat dejala Kalelijeva.

Enako se je dogajalo povsod po svetu, zahteve so bile ponekod bolj, spet drugje manj uspešne. Še danes denimo Turčija od ZDA neuspešno zahteva izročitev Fethullaha Gülena. Erdogan je hotel po puču gibanje Hizmet uničiti enkrat za vselej. »Kdorkoli je povezan z gibanjem, se lahko opredeli za grožnjo,« je v pogovoru za Dnevnik na vprašanje, ali obstajajo kakšni dokazi za morebitno sodelovanje slovenskih pripadnikov Hizmeta pri spodletelem vojaškem udaru, takrat odgovorila turška veleposlanica. Informacij o tem, ali so slovenski simpatizerji Gülena globlje vpleteni v vojaški udar v Turčiji, veleposlanica Kalelijeva ni imela. Slovenske oblasti so se odzvale na miren način. Diplomatski protest veleposlanice so vzele na znanje in pri tem je ostalo. Kar je za državo, ki je prav v teh dneh praznovala šesto obletnico strateškega partnerstva s Turčijo, hvalevredno dejanje.

Med vsem tem političnim zaostrovanjem odnosov med Turčijo in Evropsko unijo, ko se je nad turški pristopni proces k EU hitro spuščal zastor, Kemal, Fatih in Arif v Ljubljani obiskujejo tečaj slovenščine in vadijo nov tuj jezik. Kemal se je na ekonomski fakulteti pozanimal, ali lahko zaključi magisterij in nadaljuje z doktoratom. Skupaj s Fatihom in Arifom je skorajda v en glas ponavljal: »Sem nismo prišli zaradi služb in denarja. Sem smo prišli zaradi varnosti!«