Dr. Gorana Kuka, plastična kirurginja, ki presaja lase: Tudi sama preverjam, ali mi lasje mogoče izpadajo

Res je, smo manjšina v svetu plastične kirurgije, v katerem prevladujejo moški. Sama sem se med njimi znašla po naključju, saj si nikoli nisem predstavljala, da me bo ta veja plastične kirurgija nekoč tako zelo zanimala. Danes pa je presaditev las ena izmed stvari, ki se jim z naskokom najbolj posvečam.

Res je, mnogi nas dojemajo kot nekakšne zvezde, saj gre za del kirurgije, ki je zelo atraktiven. Sploh v filmih in na televiziji nas plastične kirurge izpostavljajo kot zvezde in tudi kolegi zdravniki nas gledajo nekoliko drugače, ker se naš delovnik in tudi na splošno življenje razlikujeta od njihovega. Toda v osnovi smo tudi plastični kirurgi običajni zdravniki, vsaj kot take nas sama doživljam.

Zdravniške napake se dogajajo in so del našega poklica, bistvo pa je, da se vsak zdravnik iz napake nekaj nauči, da do ponovitve nikoli več ne pride. Eden izmed mentorjev mi je nekoč dejal, da se največ lahko naučiš od pacienta, ko ga vidiš po operaciji, ko lahko opaziš, kaj bi lahko naredil še bolje, saj je vedno mogoče biti še boljši. Zato se po vsaki operaciji trudim, da obiščem pacienta, se z njim pogovorim in na ta način nadzorujem kakovost svojega dela.

Res je tako. Od vaših ameriških kolegov sem izvedela, da jemlje zdravilo proti izpadanju las. Gre za propecio, edino zdravilo, ki je uradno registrirano kot zdravilo proti izpadanju. Toda sama ne verjamem, da je njegova pričeska posledica jemanja tega zdravila. Zagotovo mu je uspelo s pomočjo zdravila ustaviti nadaljnje izpadanje las, njegova nenavadna pričeska pa je postala del njega in se s tako počesanimi lasmi dobro počuti.

Zdi se mi, da mu je resnično všeč. Seveda pa ne vemo, ali je na nekem delu lasišča dejansko plešast ali pa lase pri česanju samo premešča.

O znanih ljudeh, ki imajo presajene lase, največ izvemo, če gremo na splet, kjer je veliko osebnih podatkov. Kot prvi, ki mi pride na misel, je hollywoodski zvezdnik Matthew McConaughey. A seveda ni osamljen. Lase so si uspešno presadili tudi Jude Law, Wayne Rooney, Chris Martin in John Travolta.

Obstajajo ljudje, ki o lepotnih operacijah spregovorijo brez zadržkov, zato nam dovolijo, da objavimo njihove fotografije pred in po posegu. Mnogi pa želijo, da operacija ostane skrivnost, nekateri tega podatka ne zaupajo niti družinskim članom in prijateljem. Plastične operacije so nekakšna tabu tema predvsem na območjih nekdanje Jugoslavije, medtem ko onkraj luže o njih govorijo bolj odprto. Tam je manj pacientov, ki bi se skrivali, in mnogih ni sram priznati, da so obiskali plastičnega kirurga.

Veste, o tem še nisem razmišljala. Bi si pa bolj od tega, da bi kdo od slavnih pristal na moji operacijski mizi, želela iti z njim na kavo in ga spoznati. Mnogi mislijo, da plastični kirurgi na ljudeh veš čas gledamo njihove hibe, kaj bi jim lahko operirali. A to je daleč od resnice. Ko me nekdo vpraša, ali bi mu morala operirati to ali ono, vedno odgovorim, da samo v primeru, če je to zanj moteče. Veste, to, kar na primer na nekem obrazu kot moteče vidita pacient in kirurg, pogosto ni isto.

To je dobro vprašanje. Mislim, da so lasje pomembni vsem, tako moškim kot ženskam. Gre za odraz lepote, mladosti in tudi zdravja, pri ženskah tudi seksapila, saj je bila ženska z zdravimi dolgimi lasmi vedno simbol lepote. Kako zelo so lasje pomembni, se nisem zavedala, dokler se nisem s presaditvijo las začela sama ukvarjati. Pri mnogih ljudeh slaba samopodoba zaradi izpadanja las vpliva na življenje, ne želijo se pojavljati med ljudmi, saj so prepričani, da vsi gledajo samo njihove lase. Danes razumem paciente, da jih to dejansko moti. Je pa res, da so mnogi moški brez las, pa s tem nimajo nikakršnih težav in so samozavestni.

Tega si ne bi želela. Priznam, da tudi sama pogosto preverjam, ali mi lasje mogoče izpadajo, saj se pri svojem delu srečujem z mnogimi ženskami, ki jim lasje izpadajo.

Približno 50 odstotkov naših pacientov so ženske, ki jim izpadajo lasje. Ženske pogosto niso kandidat za presaditev las, saj so vzroki izpadanja drugačni kot pri moških, pri katerih sta za izpadanje večinoma krivi genetika in dednost. Pri ženskah pa lahko gre tudi za hormonsko neravnovesje kot posledico nosečnosti, jemanje nekaterih zdravil, različne bolezni… Zato je pri ženski ključno opraviti kakovosten pregled, da bi našli vzrok izpadanja, šele potem se odločimo za terapijo.

Mislim, da povsod. Seveda pa se kulture med seboj razlikujejo, kakšno pričesko kdo nosi. V Afriki so pogoste manjše kitke, ki se jih nosi na zadnjem delu lasišča, v Aziji so karakteristične ravne pričeske.

Brez dvoma v ZDA.

Še vedno je zamudna, saj traja po več ur, a vseeno ne več tako zelo, kot je bila nekoč. Gre za neinvaziven poseg, ljudje hitro okrevajo in se vrnejo k vsakodnevnim aktivnostim. Za uspeh sta pomembna dva dejavnika: prvi zadeva nas, namreč da je operacija izvedena kakovostno, drugi pa pacienta, saj mora po operaciji slediti našim navodilom in lasišče ustrezno negovati. Pomembna sta pranje las na ustrezen način in uporaba različnih razpršil, da začnejo transplantati takoj rasti.

Ni ravno tekoči trak, vendar je podatek resničen. Vse je odvisno od velikosti moštva, ki presaditev opravlja. Vedno pravim, da je presaditev timsko delo, saj je zgolj en človek ne more uspešno opraviti. Pogosto sodelujeta dva zdravnika in do štirje asistenti, ki obvladajo prav vsak element procedure. Na ta način je naše delo hitrejše. Kot zdravnik si želim, da sem prisotna pri vsaki operaciji od začetka do konca, da vem, kaj se dogaja, in da sem v kontaktu s pacientom. Tako so me naučili delati.

Vsak se mora s svojim zdravnikom najprej spoznati, da mu zaupa. Pacient mora pred posegom dobiti čim več podatkov, da ve, kaj ga čaka. Pozanimati se mora tudi, kje se je kirurg naučil svojega dela, kje se je šolal, vprašati ga mora, koliko transplantacij je že opravil, koliko jih opravi vsak teden, ali jih resnično obvlada in ali se ves čas dodatno izobražuje. Iskreno povedano, ne vem, ali se v Sloveniji kdo ukvarja s presaditvijo las, vem pa, da je v Sloveniji kopica kakovostnih plastičnih kirurgov, in prav mogoče je, da med njimi kdo opravlja tudi presaditev las.

Turčija je priljubljena že kakšnih osem let in konkurira z nizkimi cenami storitev. Samo v Carigradu je približno 500 klinik, ki se ukvarjajo s presaditvijo las. Za primerjavo: v Beogradu jih je pet ali šest. Zato je z njimi težko tekmovati. Moj nasvet bi bil podoben kot prej: pozanimajte se, na katero kliniko greste, naj vam ne bo pomembna zgolj cena, ki je včasih neverjetno nizka, pa tudi število transplantatov, ki jih nudijo, je včasih pretirano.

ZDA so bile pri cenah vseh operacij vedno zelo drage, tudi stomatološke storitve so dražje kot drugod po svetu. Razlog je enostaven: davki so višji, višja je tudi urna postavka kirurga. Toda kar je ključno: uspešnost operacije ni odvisna od tega, ali je bila transplantacija opravljena onkraj luže ali pa v Beogradu. To je za paciente gotovo dobra novica.

Poskušamo mu ponuditi vse, da bi težavo rešili. Presaditev las je na srečo operacija, ki jo lahko večkrat ponovimo, če je to potrebno. Dober zdravnik zna popraviti tudi komplikacijo in mora pacientu ves čas stati ob strani.

Ravnokar smo onkraj luže zaključili raziskavo matičnih celic, pri kateri sem sodelovala, rezultate pa pričakujem že v letošnjem letu. Gre za edino študijo, ki jo je odobrila ameriška agencija za hrano in zdravila. Matične celice so se pokazale za zelo dobro rešitev, s katero preprečimo izpadanje las. Kar se kloniranja las tiče: na univerzi v New Yorku so pred dvema letoma klonirali mišjo dlako in prepričani smo, da jim bo čez kakšno leto to uspelo tudi s človeško.

Iskreno povedano, prepričana sem, da za mladost ni treba imeti veliko denarja, saj s posegi ni treba pretiravati. Nobeno pretiravanje ni dobro, tudi s plastičnimi operacijami ne. Večne mladosti ni mogoče doseči, v nekem trenutku se naš organizem in posledično koža postarata in to je naraven tok življenja. Kupiti mladost seveda ni poceni, sama pa v operaciji vidim smisel tedaj, ko z njo izboljšamo ali odpravimo nekaj, kar nas moti.

Odvisno, cene se gibljejo od 5000 pa do 30.000 dolarjev za popolno pomlajevanje obraza. Ni poceni.

Mislim, da gre za plastične kirurge, ki nimajo dovolj znanja in prakse in za svoje paciente ne izberejo najboljše metode. Zato do teh napak tudi pride. Res pa je, da so včasih tudi pacienti tisti, ki vztrajajo pri nemogočih posegih, katerih posledica je iznakaženje. Imajo nerealna pričakovanja.

To je vprašanje, ki si ga mora postaviti vsak plastični kirurg. Meje še dovoljenega si moramo postaviti sami. Pogosto k nam pridejo mladi moški z začetnim stanjem plešavosti in bi radi imeli tako sprednjo linijo, kot so jo imeli, ko so bili otroci. A ta pričakovanja niso realna, pri moških so lasje vedno oblikovani tako, da so malce pomaknjeni nazaj, zato tega ne počnemo, tudi če si kdo zaželi. In podobno je tudi z drugimi operacijami, denimo z operacijami nosu, prsi in z liposukcijami. Nobeno pretiravanje ni dobro.

(smeh) Premalo spanja. Ljudje v ogledalu vidimo to, kar želimo videti. Če so to napake, jih boste pač videli. Prepričana sem, da če se osredotočite na to, s čimer ste zadovoljni, boste samo še bolj zadovoljni. Sama pri sebi ne iščem pomanjkljivosti, zadovoljna sem s svojim videzom, vendar to še ne pomeni, da si čez kakšno leto ne bom želela česa popraviti.

Res je veliko preparatov, saj gre za ogromno industrijo. Sama nobenemu od pacientov pred začetkom terapije ne obljubljam čudežev, saj je teh v povezavi z lasmi malo. Žal pa jih obljubljajo številne reklame in ljudje so razočarani, ko ni uspeha. Terapije so dolgotrajne, zahtevajo vsakodnevno uporabo, izboljšave pa so minimalne. Čudežne tabletke še ni. Če jo kdo propagira, potem zavaja. Seveda obstajajo nekatera zdravila, razvita na podlagi kliničnih študij, vendar je še več preparatov, za katere ni dokaza, da učinkujejo.

Žal ne.