Kajti če v prvih dneh januarja sonce vzhaja približno petnajst minut pred osmo zjutraj, lahko že konec februarja opazimo, da sonce vzide približno uro prej, okoli sedme zjutraj. Konec marca je svetlo že nekaj pred šesto. To je vsakoletni »Hura!« Za državljana, ki mora nujno vstati ob šestih ali petih, je zgodnejša jutranja svetloba bržkone spodbuden pojav. Jasno mu daje vedeti, da je zima za njim. No, s spremembo ure se ta užitek konča. Resda se dan, ki se tako ali tako daljša, naenkrat podaljša še za turbo uro, vendar pa se človek spet zbuja v temi.
Vpliv nabiralcev žuželk, golfistov in zidarjev
Zgodovina zorenja ideje o prehodu na poletni čas, ki je za eno uro premaknjen glede na tako imenovani biološki čas, je razmeroma znana. Prve pobudnike tega, da bi se dan časovno preuredil, najdemo med nabiralci žuželk, golfisti in zidarji. Angleškemu gradbincu Willettu je v začetku prejšnjega stoletja (1907) recimo šlo za to, da bi delavci začeli delati ob zori. Spanje ob dnevni svetlobi je poimenoval »razsipavanje z dnevno svetlobo«. Kot rečeno, so si tudi golfisti že tedaj želeli daljšega dne, športnorekreacijski sektor pa je dandanes največji profiter poletnega časa.
Prvič so poletni čas zares uvedli Nemci med prvo svetovno vojno. Na račun izkoristka jutranje svetlobe oziroma tega, da so se ljudje zbujali prej, naj bi privarčevali pri premogu. Pa še bitke so se nemara začele prej. Njihovo idejo so povzeli tudi nasprotniki, vključno z ZDA, kjer so poletni čas uvedli leta 1918. Po koncu prve svetovne vojne se je v Evropi prešlo nazaj na enoten »bio« čas, ponovno je bil poletni čas uveden v Nemčiji v času druge svetovne vojne. No, dokončna afirmacija poletnega časa v Evropi se je zgodila v 70. letih prejšnjega stoletja v času naftne krize. Jugoslavija je, kot rečeno, poletni čas prvič uvedla 27. marca 1983.
Tedaj je ta ukrep veljal za nekaj naprednega. Malodane kot približevanje Evropi, še danes pa kak Slovenec meni, da se je uro premaknilo samo v Sloveniji. Ne, to se je zgodilo v celotni državi. Velja pa omeniti, da so v socialističnem bloku tak ukrep pred Jugoslavijo uvedli že na Češkoslovaškem v 70. letih. Tudi v Jugoslaviji je razprava potekala vse od konca šestdesetih let, ko se je najprej poskušalo uvesti deljen delovni čas, kar se pa ni izkazalo za dobro rešitev. Ure v Sloveniji torej dvakrat na leto premikamo od leta 1983, aktualno zakonodajno izhodišče za to početje pa je direktiva evropskega parlamenta 2000/84/ES z 19. januarja 2001.
Slovenija je prepričana v pozitivne učinke
V celotni zgodovini uvajanja poletnega časa je v ozadju torej stala ekonomska logika. Večji izkoristek dnevne svetlobe za delo, manj poležavanja pri belem dnevu, uro manj ogrevanja stanovanj oziroma trošenja električne energije za razsvetlitev, prihranki pri porabi premoga, nafte, elektrike. A časi so se spremenili in ekonomskim razlogom se je začel zoperstavljati zdravstveni. Na najvišji ravni evropske politike se nasprotniki poletnega časa družijo v iniciativi FOOT (For Only One Time). Na njenem čelu so Čehi oziroma Petr Šilar, agronom in politik, član češke Krščanske demokratične unije, njegov somišljenik v evropskem parlamentu je Tomáš Zdechovský, češki član evropske Ljudske stranke.
Sodeč po datumih medijskih objav na spletni strani FOOT-a ne gre za posebej aktivno združbo, saj njihovo zadnje medijsko sporočilo datira v marec 2015. Marca 2015 jim je namreč uspelo v evropskem parlamentu organizirati razpravo o tej tematiki in njihova iniciativa je bila naslovljena na evropsko komisijo. A kaj več od tega se očitno ni zgodilo. Vsaj na slovenskem ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer so pri nas pristojni za problematiko časa, pravijo, da nimajo nobenih informacij o tem, da bi evropska komisija razmišljala o ukinitvi poletnega časa. Oziroma – še dodajajo: »Po nam dostopnih informacijah v okviru Slovenije niso bile opravljene nobene študije oziroma analize prehajanja na poletni čas in nazaj. Slovenija ravna v skladu z direktivo, po kateri se določa točen čas prehoda na poletni čas in nazaj. Tudi brez analiz je jasno, da bi imela ukinitev prehajanja na poletni čas in nazaj za Slovenijo velike negativne učinke.«
No, kljub suverenemu mnenju pri nas pristojnih se ponuja vtis, da so v primeru razprave o smiselnosti ali nesmiselnosti uvajanja poletnega časa v teh časih v ofenzivi tisti, ki menijo, da spreminjanje nima smisla. Da bi bilo treba imeti en čas. In to praviloma zimski, čeravno obstajajo tudi primeri, ko so države za celo leto predpisale poletni čas. V Rusiji je poletni čas čez celo leto veljal med leti 2011 in 2014, nato so spet za celo leto uveljavili zimskega in odpravili premikanje ur.
Razprava o času resda še ni dosegla tolikšne intenzitete, da bi zagovorniki poletnega časa nastopili z enako gorečnostjo, kakršno je mogoče zaznati pri zagovornikih enega časa. Nemara zato, ker evropski poletni čas še ni toliko ogrožen, da bi ga morali zagovorniki braniti z vsemi močmi. In se bolj potruditi ovreči argument zagovornikov enega časa. Naj se na tem mestu izognemo povzemanju sporadičnih in dostikrat nasprotujočih si analiz učinkovanja premikanja urnih kazalcev na prometno varnost. Bolj naj bi šlo za to, da so ekonomski učinki poletnega časa pravzaprav minimalni oziroma da so prihranki neprimerljivi z razsežnostjo in zdravstveno oziroma mentalno škodo, ki jo spreminjanje časa povzroča pri ljudeh.
Socialni »jet lag«
Za zagovornike deljenega časa se v tem hipu zdi, da nimajo vodilne osebnosti, ki bi strokovno (torej ne politično) poosebljala njihova stališča in argumente. Nasprotna stran to namreč ima, in sicer v liku ter delovanju prof. dr. Marte Merrow. Profesorica Merrow je nemška kronobiologinja z Inštituta za medicinsko psihologijo na Univerzi v Münchnu. Ukvarja se s proučevanjem življenjskih ritmov, med zagovorniki enotnega časa pa velja za priljubljeno strokovnjakinjo. Redno, vsakoletno spreminjanje časa primerja s kroničnim »jet lagom«, torej z motnjo, ki jo sicer doživljajo potniki, ko z letalom preletijo časovne pasove in zmotijo svoj biološki ritem. Pravi, da se s premikanjem ure dogaja socialni »jet lag« – razlika med potovalnim in socialnim »jet lagom« naj bi bila v tem, da ima »jet lag« pri potovanju trenuten značaj, medtem ko naj bi socialni »jet lag«, ki ga povzroča administrativno prebujanje uro prej, prinašal trajnejše in težje odpravljive posledice. Profesorica namreč izhaja iz predpostavke, da ljudje, tudi ko je v veljavi poletni čas, hodijo spat le kanček prej kot sicer, vstajajo pa bistveno bolj zgodaj. »Kratenje spanca pa vodi k slabšanju psihofizičnih sposobnosti, k slabšemu presojanju, k spremembah osebnostnih lastnosti, kot je upad sposobnosti za empatijo in socialne kompetentnosti, to pa lahko povzroči večjo porabo nikotina in alkohola, motnje delovanja metabolizma, večjo depresivnost oziroma vse prevladujoče zdravstvene probleme 21. stoletja.« Vključno z debelostjo, dodaja: »Več je socialnega 'jet laga', več je debelosti.«
Če je vplivanje polne lune na ljudi pred 50 leti spadalo malodane v sfero »mambadžamba« oziroma praznih marenj, je dandanes njeno učinkovanja bolj priznano. Še več. Relevantne niso samo polne in prazne lune, temveč tudi različne vmesne faze, vse to pa je nemara posledica afirmacije »new age« struj. V luči tovrstne nove senzibilnosti je nov kontekst dobila tudi debata o premikanju ure. Vse večja občutljivost zahodne civilizacije za bivanjske nianse oziroma za lastno počutje je ustvarila nove interesne skupine, ki v časovni problematiki prepoznavajo dobrodošlo polje za svojo afirmacijo. Zato lahko pričakujemo, da se bo o vprašanju premikanja ure v prihodnje še razpravljalo.
