Slovenija nima celovitega načrta za integracijo beguncev in drugih migrantov, je ugotovil komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks, ki se v minulih dneh na prvem uradnem obisku v Sloveniji ni sestal le z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer in političnim vrhom, temveč je obiskal tudi ljudi z roba družbe. Rome v Dobruški vasi in Krškem ter begunce v tovarni Rog.
Predolgo čakanje na denarno pomoč
»Imate pa nekaj kock na svojem mestu. Na primer izobraževanje, ki morda ni popolno, a je relativno urejeno,« je dejal Muižnieks, ki je kot očitno pomanjkljivost izpostavil, da begunci z veliko težavo pridejo do stanovanja in da predolgo čakajo na prvo denarno pomoč. Pri iskanju stanovanj se ne srečujejo le z rasizmom najemodajalcev, ampak tudi z ovirami, ki jih z neživljenjskimi pravili postavlja oblast, na primer, da denar za stanovanje v več primerih dobijo šele mesec in pol po pridobitvi begunskega statusa in da jim država ne zagotavlja denarja za varščino. Komisar je seznanjen, da ljudje več kot mesec dni po pridobitvi begunskega statusa še vedno bivajo v azilnem domu. Kot pomanjkljivost je izpostavil tudi, da mladoletnike brez spremstva pošiljajo od enega do drugega skrbnika.
Muižnieks je prepričan, da bi vlada na področju integracije lahko naredila več in ne sprejema argumente, da imajo begunci enak dostop do socialnih servisov kot slovenski državljani. Begunci namreč nimajo razvejane socialne mreže, ne govorijo slovensko, ne vedo, kako deluje sistem. Pravi, da bi bilo pri vključevanju v družbo treba precej bolj sistematičen pristop.
Spoznal je tudi primer dobre prakse. V tovarni Rog je obiskal migrantsko skupnost, ki si je nadela ime Second home (drugi dom, op. a.). V njej pri različnih socialnih dejavnostih sodelujejo tako begunci, ljudje brez statusa in drugi migranti kot slovenski državljani. »Integracija je proces, v katerem ljudje sodelujejo drug z drugim. Pri tem ohranjajo svojo identiteto, a v popolnosti sodelujejo v družbi. V Rogu sem videl, da begunci, migranti in prosilci za azil sodelujejo pri delovanju skupnosti. Videl sem, da to počnejo v interakciji s Slovenci in da želijo govoriti o svoji identiteti in kulturi.« A poudaril je, da takšna samonikla skupnost ne more biti nadomestek za vladno politiko.
Noben otrok ne bi smel biti lačen
Muižnieks, ki tudi sam prihaja iz begunske družine, je spoznal nekaj ljudi brez stalnega ali začasnega dovoljenja za bivanje, ljudi brez dokumentov. Tveganje, da se število teh poveča, narašča z vsako zavrnitvijo prošnje za azil, kajti v mnoge države ni mogoče vračati, zato ostanejo v Sloveniji praktično brez pravic. Muižnieks je te ljudi razdelil na tri skupine, na izbrisane, na tiste, ki že vrsto let živijo pri nas, in na nove migrante, ki niso dobili begunskega statusa ali subsidiarne zaščite. Komisar za človekove pravice meni, da bi država lahko uredila njihov položaj, tako da bi jim podelila nek status, ki bi jim omogočal stalno bivati v Sloveniji.
Poleg migrantske problematike je bil med obiskom v Sloveniji osredotočen še na težave Romov in na revščino. Med obiskom romskega naselja je spoznal, da mnogi živijo v zelo slabih razmerah, brez tekoče vode in elektrike. Poleg tega je kot problematično izpostavil še izobraževanje. Opozoril je, da sta na Dolenjskem le dva socialna delavca, ki se ukvarjata z 2000 Romi. Izpostavil je naraščajočo revščino med otroki. »Slovenija je dovolj bogata država, da noben otrok ne bi smel odraščati v revščini.« Toda lačne otroke imamo. Muižnieks to ve, kakor ve, da velik problem predstavljajo medgeneracijska revščina, dolgoročna brezposelnost in revščina starejših žensk z nizkimi pokojninami.
