Into the Badlands je posvetilo borilnim veščinam, kungfuju. Ste tudi sami oboževalec kungfu filmov?

Če sem iskren, nisem bil nikoli velik občudovalec kungfu filmov, kar pa ne pomeni, da mi niso bili všeč. Moje poznavanje teh filmov ni šlo dosti dlje od filmov z Bruceom Leejem, sem pa v 80. letih prejšnjega stoletja začel trenirati karate, nato sem se odločil še za druge borilne veščine. Od filmov me je nato seveda popolnoma prevzel Prežeči tiger, skriti zmaj, s katerim so borilni filmi postali tudi del mainstream kinematografije. Ko sem prebral scenarij za serijo Into the Badlands, se mi je to zdel čudovit svet, poleg tega so iz enačbe umaknili strelno orožje in s tem povzdignili poznavanje borilnih veščin ter jih naredili veliko bolj vitalne in pomembne. To se mi je zdelo odlično.

Ali potem gledate na borilne veščine kot na umetnost in se ne bi strinjali z Meryl Streep, ki jih je v svojem govoru na podelitvi zlatih globusov izpostavila malo negativno?

Razumel sem, kaj je hotela povedati, in se mi zdi, da so jo nekako narobe interpretirali. Morda ni najbolje izbrala besed. Sam nimam težav ne z nogometom ne z borilnimi veščinami. Menim, da tudi v tem primeru gre za umetnost, je pa ta popolnoma drugačna od filmske oziroma gledališke umetnosti. Zelo spoštujem disciplino, veščine, pozornost in čas, ki so potrebni, da nekdo postane vešč v borilnih veščinah, ali pa recimo, da nekdo koreografira in izvede boje, kakršne je mogoče videti v seriji Into the Badlands.

Kako ste sploh pristali v seriji?

Poslali so mi scenarij in me vprašali, ali bi odigral to vlogo. Prebral sem ga in vloga se mi je zdela zanimiva, ker nikoli nisem igral bojevnika, ki bi bil prikovan na invalidski voziček, poleg tega se mi je zdelo, da se v zvezi s tem likom pojavlja veliko vprašanj. Kolesa ti dajejo neko avtoriteto in dinamično prisotnost, očitno je, da gre za človeka, ki ga je treba jemati resno. Lik se mi je torej zdel zanimiv izziv, vloga pa takšna, da bi lahko stal za njo, zato sem se odločil, da bom poskusil. Tako preprosto je bilo torej.

Kako ste se znašli kot bojevnik v invalidskem vozičku?

Z vajo. Usedel sem se v voziček in se vozil naokrog, ko je bilo dela konec, pa sem vstal in odkorakal. Ko sem v vlogi, poskušam ostati čim manj mobilen in upoštevati omejitve stola, poleg tega od njega poskušam dobiti največ, kar lahko. Včasih se iz invalidskega vozička tudi bojujem in ga tako raje dojemam kot orodje, ne kot omejitev.

Liki, ki jih igrate, so fizično pogosto zelo močni. Kako ostajate v tako dobri kondiciji?

To, da ostajam v kondiciji, je del mojega arzenala, moj kruh in mleko. Pogosto me angažirajo prav zaradi tega, zato veliko časa preživim v fitnesu in joga studiu. Vedno poskušam delati tako za fleksibilnost kot moč, poleg tega pa sem star 64 let in mi je v interesu, da ostanem zdrav. Ena od najlepših stvari v tem poslu je, da se igralcu nikoli ni treba upokojiti, zato bi rad delal tako dolgo, kot bom lahko, obenem pa bi rad igral veliko različnih vlog. Želim ostati v dobri kondiciji in dobro izgledati, zato naredim vse, kar moram narediti, to pa pomeni vsakodnevno obiskovanje fitnesa in zdravo prehrano.

Vaše vloge v filmih in serijah so precej drugačne od vlog v gledališčih. Je bila vaša odločitev, da v filmu in na televiziji greste v popolnoma drugo smer od tega, kar ste igrali na odru?

Do določene mere. Ena od čudovitih stvari v igralstvu je to, da osvojite različne vloge v različnih svetovih, vse pa so zelo zanimive. Lahko si v svetu Konana, potem pa greš na Divji zahod v Tombstone in v Brooklyn v Smrti trgovskega potnika. To dela življenje igralca tako zanimivo – da neprenehoma živiš v nekih drugih alternativnih vesoljih. Ali gre za mojo odločitev? Gre, kadar imam možnost, da se odločim, včasih pa kar pride do tebe. Ne morem reči, da je bila moja kariera del načrta. Gre za to, da ti življenje ponudi priložnosti, ti pa vzameš, kar je na voljo in kar ti ustreza v tistem trenutku.

Omenili ste Brooklyn. Igrali ste tudi v Zadnjem odcepu za Brooklyn. Vas kaj posebno vleče v ta del New Yorka?

V New Yorku sem bil rojen in vzgojen. Sam sicer prihajam iz Queensa, je bila pa iz Brooklyna moja mama. Sem pa Newyorčan od nog do glave. Vedno sem bil in vedno bom. Tako da ja, imam posebno povezavo z mestom in sem razumel Smrt trgovskega potnika ali Zadnji odcep za Brooklyn, enako kot bi bil lahko povezan tudi z dramo Na pristaniški obali. Sam sicer nikoli nisem igral v tej drami, ampak ko sem videl film z Marlonom Brandom, sem razumel ta svet in se mi je zdelo, da bi bil lahko del njega. Ampak to počne igralec, projicira se v nov svet. Ima pa New York zame poseben pomen.

Poleg igranja imate tudi svoj igralski studio, berete avdioknjige… Kako se odločate, kaj boste delali kdaj?

Če se mi zdi kaj privlačno, to poskušam spraviti v urnik. Včasih ni mogoče, ker so vedno tudi stvari, ki bi jih z veseljem počel, pa jih ne morem, se pa trudim po svojim močeh. Ni mi v interesu, da ne bi bil aktiven. Preveč rad delam.

Snemate tudi nadaljevanja Cameronovega ZF-hita Avatar, čeprav smo vas v prvem filmu videli umreti.

Miles Quaritch je postal popularen lik in tudi lik, ki se je Jimu Cameronu kot scenaristu zdel zelo spletkarski, zato ga ni bil pripravljen spustiti. Kot veste, so pravila na Pandori nekoliko drugačna in smrt lahko za neki lik pomeni nekaj drugega kot konec. Ko se je odločil, da bo sago nadaljeval tudi s Quaritchem, se je to, kar počne, zdelo zelo organsko, obenem pa me je tudi zelo razveselilo.

Mislite, da bo Cameron z naslednjimi nadaljevanji Avatarja, ki je postavil nove mejnike v smislu računalniške grafike, spet presegel samega sebe?

Mislim, da ima Jim Cameron namen, da ga preseže. Njegova filozofija je, da če nadaljevanje ne more preseči tega, kar je bilo pred njim, potem ni nobenega posebnega razloga, da bi nadaljevanje sploh snemal. Zgodba o Pandori, ki se razvija v Avatarju, je čudovita in velika zgodba, saga, ki jo je imel v mislih mnogo, mnogo let, zato je potrebnih veliko filmov, da jo pove.