Pokopališča niso tisti javni prostor, v katerem obiskovalci povprašujejo po digitalnih inovacijah, saj tam iščejo mir in spokoj ter ohranjajo nevidno duhovno in čustveno vez s pokojnimi svojci, prijatelji in znanci. Na pobreškem pokopališču pa so ponosni na to, da povezujejo preteklost in sedanjost tudi s sodobnimi tehnološkimi prijemi.

Današnji napisi na nagrobnikih so zelo kratki in o pokojniku praviloma ne povedo več kot zgolj nekaj najosnovnejših podatkov. »Pokopališki spomeniki so se skozi zgodovino spreminjali, nekoč so nanje napisali mnogo več kot danes. Poleg imena, datuma rojstva in smrti so bili na nagrobnikih tudi slika, poklic pa tudi razna posvetila,« izpostavlja Lidija Pliberšek, direktorica Pogrebnega podjetja Maribor.

Nagrizeno jabolko srečalo večnost

Včeraj so na pobreškem pokopališču, ki je včlanjeno v združenje evropsko pomembnih pokopališč, predstavili inovacijo, ki bi bodočim pokojnikom omogočila digitalen pobeg iz večne analogne anonimnosti. »Že pred časom so nas prepoznali kot inovativno pokopališče,« je ponosna Pliberškova, »prvi v Evropi smo namreč predstavili digitalni mobilni vodnik na pokopališčih. Zdaj pa smo prvi, ki smo postavili digitalni spomenik.«

Nagrobnik se imenuje iternal, njegovo ime je nekakšna besedna igra z večnostjo (ang. eternal), avtorji pa so si za še večjo prepoznavnost »sposodili« črko i, ki je značilna za tehnološko napredne prodajne uspešnice kalifornijskega podjetja z nagrizenim jabolkom v logotipu. Iternal skratka ni iz hiše Apple, temveč je plod sodelovanja med fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Maribor (FERI) in mariborskim zgodovinarjem ter založnikom Sašo Radovanovićem.

»Zamisel se je rodila ob kavi,« se spominja Milan Zorman, redni profesor na FERI. »Ideja je bila malce morbidna, s takšnimi zadevami se praviloma ne ukvarjamo med našim delom.« Vendar je tržna analiza pokazala, da v panogi proizvodnje digitalnih nagrobnikov še ni hude konkurence. Pred časom so v Angliji denimo ponudili v prodajo nagrobnike s QR-kodo, ki prek ustrezne aplikacije na mobilniku omogoči posredovanje raznoterih multimedijskih informacij o pokopanemu.

Z Bio Energijo v digitalna večna lovišča

V sodelovanju z arhitektom Milkom Lovšetom in Radovanovićevim podjetjem Bio Energija so na fakulteti razvili kamnit nagrobnik, v katerem sta vgrajena majhen računalnik in 46-palčni svetlobni panel, ki je pred vandalizmom zaščiten s centimeter debelim kaljenim steklom. Tak spomenik naj bi bil v popolnem sozvočju z utripom sedanjosti. »Ljudje s pomočjo digitalnih telefonov ustvarjamo nešteto fotografij in filmčkov. Mi bi radi poskrbeli, da se del te zapuščine ohrani na nagrobniku,« pravi Zorman. »Iternal poleg tega še omogoča, da nanj zapišemo veliko več informacij o življenju, delu, hobijih, srečnih in žalostnih prelomnicah v življenju pokojnika.«

Za zdaj še niso sklenili pogodbe s stranko, ki bi želela v večnih loviščih prebivati v utripu digitalne dobe. Svoj prototip so postavili ob prazno grobnico. Tam bo stal šest mesecev. Dokler ne bodo našli prvega kupca, ki bo za iternal odštel približno 3000 evrov, bodo pogrebni inovatorji morali razrešiti še ključni problem svojega digitalnega spomenika – kako mu zagotoviti električno energijo. Prototip se namreč napaja po oranžnem podaljšku, ki so ga po zraku in skozi živo mejo nič kaj estetsko napeljali iz ostrešja bližnje kapelice.

Napajanje bodo zlahka rešili, je prepričan Zorman, interesentom bodo po želji omogočili tudi dostop do medmrežja. Potencialnih kupcev je veliko, je prepričan Radovanović. Še letos bi rad prodal 100 nagrobnikov, prihodnje leto pa že tisoč. V Mariboru bi skratka lahko nastala prava tovarna nagrobnikov.

Vstop digitalne dobe na pokopališča pa je poskrbela še za eno novost, to je razprava o življenjski dobi nagrobnika. Dosmrtne garancije iternal ne bo imel, smo izvedeli. Je pa Zorman prepričan, da bo njihov izdelek nemoteno deloval vsaj 15 do 20 let. Kar je cela večnost, saj vsi vemo, da v svetu sodobnih tehnologij čas teče občutno hitreje kot v grobu. »Te panele bo povozil čas, preden bi se pokvarili,« je prepričan profesor, ki si zna predstavljati, da bi z iternalom opremil grob svojih najbližjih. »Staršev sicer nisem vprašal,« nam je zaupal, »a ko so slišali, s čim se ukvarjam, jim je hitro postalo domače in zanimivo.«