Nato na treh straneh ponujajo trgovsko blago, kamor spada vsa mogoča šara, od najlepših svetovnih pravljic do bombonjer, torbic, dežnikov, ključavnic za kolo, da ne naštevam dalje. Ponujajo brezplačno dostavo na dom ob nakupu nad 50 evrov, kjer ponujajo sesalnike, električne pečice, hladilnike, pralne stroje, štedilnike in bog ve kaj še vse, da nas vabijo na pošte po Sloveniji, kjer je možno vse to kupiti z obrazložitvijo, da imajo na zalogi več kot 30.000 artiklov. Še enkrat sem pogledal katalog, ali ne gre mogoče za ponudbo Bauhausa, Merkurja ali Obija, toda katalog ponuja Pošta Slovenije.

Če bi slučajno omenil prijatelju ali sosedu, da grem na pošto kupit kosilnico, ključavnico za kolo in hladilnik, bi me ocenila, da se mi je zmešalo, da nisem mogoče doživel kakšnega težkega možganskega udara. Ravno tako sem razmišljal o vodilnih in vodstvenih ljudeh na slovenski Pošti, če se jim ni mogoče z izdajo tega kataloga povsem utrgalo ali, kot radi rečemo po domače, zmešalo.

Po Sloveniji ukinjajo pošte predvsem po manjših in odročnejših krajih. Pravijo, da so pošte nerentabilne. V mestih pa da poštarji ne zmorejo dela na terenu, ker da so preobremenjeni. Sam verjamem v to, saj jih poleg osnovnega dela zasipajo in obremenjujejo še z dnevnimi kopicami raznih reklam in prospektov ter med njimi tudi z reklamo oziroma katalogom, o katerem pišem.

Ali so pri Pošti Slovenije povsem izgubili spomin in kompas, komu in za kaj so namenjeni, kakšna je njihova osnovna naloga? Ali jim že samo ime ne pove zadosti, da so organizacijsko zadolženi za prodajo in distribucijo poštnih pošiljk, kamor spadajo pisma, dopisnice, paketi in druge priporočene pošiljke na pošti, pa za prodajo voščilnic, razglednic, znamk, dopisnic, nakaznic itd.?

S kakšno pravico in s čigavim blagoslovom so ukinili pošte po številnih slovenskih krajih in s tem ljudem, predvsem starejšim brez prevozov, povzročili dodatne probleme, izgubo časa in stroške s tem, da se morajo do pošte prebiti v kilometre oddaljene večje kraje? Kako to, da terenski poštarji v oddaljenih krajih nimajo s seboj tehtnic, s katerimi bi jim lahko na terenu predali paket, imajo pa s seboj na primer sveče, ki jih prodajajo? Ali v tem primeru ne gre za narobe svet?

Nadalje se sprašujem, kje so našli in zaposlili ljudi, da jim prodajajo iz kataloga ponujene artikle, nimajo pa dosti ljudi za razvoz in raznašanje pošte ter za ohranitev prvotnega stanja in števila pošt, ki so bile v krajih 50 in več let.

Tudi v mojem kraju Dobu so najprej renovirali pošto in nam krajanom kakor tudi zaposlenim ponudili lep poštni urad, nato pa ga ukinili in smo zato pošto dobili v isti prostor, kjer je že cvetličarna. Žalostno se mi zdi, da v Sloveniji tudi pošte ne znamo več voditi in da se, po mojem, čedalje bolj oddaljujemo od realnosti in približujemo času pred stoletji, ko so po naši deželi še vozile poštne kočije.

Tega vsekakor ne moremo in ne smemo dovoliti in prepričan sem, da prihaja čas, ko bo treba tudi v monopolnih podjetjih, kot je Pošta Slovenije, v kratkem temeljito poseči in organizacijsko prevetriti in prezračiti miselnost, ki je po mojem ušla iz steklenice, ter stvari postaviti na stare in desetletja ustaljene temelje, da bo Pošta postala zopet pošta in ne trgovina z več kot 30.000 artikli, ki tja ne sodijo. Mogoče bi jim pustil visokotlačni čistilnik, da bi si lahko z njim temeljito počistili po zablodeli miselnosti, in pa visokonapetostni reflektor, s katerim bi vodilnim malo razsvetlili in pokazali pravo pot. No, pa tudi samokolnico, ki jo ponujajo v katalogu, bi jim pustil, da bi z njo na zavod za zaposlovanje odpeljali po mojem mnenju nesposobno vodstvo.

Janez Turk, Dob