K temu žalostnemu koncu pa so žal pripomogli tudi mediji, ki stiski sirske družine, očitno ne zadosti senzacionalne, niso posvečali dovolj pozornosti. Vsi so se več ukvarjali s teranom kot z njihovo deportacijo.

Za zaščito terana bomo šli do konca, je bil zadnje dni prav tako vse glasnejši in odločnejši naš predsednik vlade, dr. prava Miro Cerar. Kaj pa za zaščito ljudi? Tudi tu je šel do konca in zelo se je potrudil, kar dve leti je mu je vzelo, da so družino lahko »zakonito«, surovo in brez milosti izgnali iz države.

Ne teran, ampak begunci, gospoda predsednika, so ogledalo države in vajine politike, po tem se bosta zapisala v zgodovino in ta žalosten dan ne bo šel v pozabo.

Sramujem se ograjene države in človeške nizkotnosti vaše birokratske politike. Slovenija ni več moja dežela.

Zelo hudo mi je za nesrečne ljudi, verjamem in upam, da bodo onstran naše bodeče meje Hrvatje pokazali več srčnosti in razumevanja za družino in otroka ter jim pomagali, da bodo lahko čim prej normalno zaživeli človeka vredno življenje!

Obstaja pa strah, da enaka usoda čaka tudi mlado begunko iz Somalije in njeno pri nas rojeno deklico Sabrin, če bomo Slovenci še naprej brezbrižni do usode tujcev, ki so se zatekli k nam po pomoč, gledali stran in dopuščali politiki, da jih brez trohe moralne odgovornosti izganja iz naše države.

Lada Zorn, Ljubljana