Prepoznavanje tujega poguma pa nam lahko pomaga, da tudi sami postanemo boljši in pogumnejši v življenju, ki od nas zahteva nenehne kompromise in zatiranje lastnih želja. Ali pa odrekanje lastnim sanjam.
Pogumni ljudje so mnogi naši znanci, sosedje, ljudje, s katerimi delamo. To so tisti, ki, ne da bi obremenjevali druge, prenašajo nadloge revščine, bolezni, izgub, tragedij in razočaranj. Gotovo poznate ljudi, ki se komaj prebijejo skozi mesec in ki so iz različnih razlogov obubožali. Ali pa so se rodili v siromašnih družinah. Pogumno prenašajo stiske, ne pritožujejo se in ne jočejo pred drugimi zaradi svoje usode. Ni jih sram revščine, realno gledajo na vse, kar se jim dogaja, in za vsako pomoč so iskreno in tiho hvaležni.
Pogumni so tudi številni bolniki, ki ohranjajo svoje in dostojanstvo drugih ter najdejo dovolj moči, da v življenju vztrajajo tudi, ko so bolni. Od njih se moramo učiti, kako se pogumno živi in kako se ne pozabi na veselje. Najpogumnejši so tisti, ki se vztrajno pobirajo s tal po hudih porazih in tragedijah v lastnih družinah. To so ljudje, ki se jim moramo v srcu vedno še posebno pokloniti in jih spoštovati.
Veliko takšnih sem spoznala na Hrvaškem med tistimi, ki še vedno iščejo izginule sinove in hčerke, za katerimi se je med domovinsko vojno izgubila vsaka sled. In po več kot dvajsetih letih številni med njimi niso izgubili upanja, da bodo njihove bližnje našli, identificirali in dostojno pokopali. Tisti, ki iščejo in čakajo vsa ta leta praznine, živijo pogumno, ne jočejo pred drugimi, upajo. Pogumno se soočajo z vsako uro in vsakim dnevom, z vsako veliko nočjo in vsakim božičem, ko je eno mesto za slovesno pogrnjeno mizo prazno in ko spet privrejo na dan spomini na rojstva, rojstne dneve, vseh nežnostih in ljubezni, ki so za vedno samo spomini. Od spominov se ne da živeti. A se vendarle živi.
Pogumni ljudje so tudi tisti, ki bodo branili neznanega, ki se bodo v javnosti zavzeli za slabotne in ranljive, čeprav jih ne poznajo. Pogumni so tisti, ki se ne obrnejo stran, kadar se soočijo z verbalnim in vsakim drugim nasiljem nad drugimi in drugačnimi. In se postavijo s svojo držo kot s ščitom, saj preprosto ne morejo iti mimo in se delati, da jih ni in da niso od tukaj.
Najmanj pogumnih ljudi živi svoje nepomembno življenje v politiki in med politiki. Kajti to je poseben svet zase in pogosto sam sebi dovolj, saj dvoličnost in pogum ne gresta skupaj. Karierizem in pogum se pogosto ne preneseta. Lažnivost in pogum pa celo ne sodita v isti stavek. O pogumu v politiki se tudi nerado govori, saj se potem odpira prostor za preizpraševanje o tem, kaj je pravzaprav pogum, kdo so pogumni ljudje in kdo strahopetci.
Vsi tisti, ki v politiki stremijo k hitremu napredovanju in vzpenjanju, kar pa je odvisno od drugih, se pogosto radi in strastno izogibajo resnici. Kadar je treba kaj reči drugim in kadar je treba priznati sebi. Ambiciozni ljudje v politiki bodo šefu, to je politiku na višjem položaju, redko pogumno povedali, kaj si res mislijo o njem, nekaterih drugih ljudeh, nekaterih pojavih, načrtih ali izjavah. Tudi najbolj neumnemu šefu bodo privrženci, ki niso pogumni, javno ploskali in ga občudovali. »Veličastno, genialno, izjemno, fantastično, nepozabno,« vzklikajo in odobravajo vsak, tudi najbolj nesmiseln govor, izjavo ali potezo.
Pogumni ljudje v politiki pa nasproti temu prihajajo na dan s svojim mnenjem o spodrsljajih, napačnih potezah, neumnih izjavah ali intervjujih. Pogumni so zato, ker ta pogum lahko ustavi napredovanje, onemogoči višji položaj ali višjo plačo. Takšen pogum lahko izzove prezir, sovraštvo in zlobo, maščevalnost in prikrito zavist. Saj, kdo ne bi zavidal pogumnim ljudem v politiki? Izpostavljajo se, tvegajo ter so pogosto pred časom in ravnajo v nasprotju z navadami. Pogumni ljudje se svetijo v sivini povprečnosti, izzivajo skrito občudovanje, pa tudi javni prezir.
Pogumne ljudi pravzaprav vedno občudujemo, kadar jih ni strah reči v javnosti, da je na primer cesar gol. To je, da neki »ugledni« človek sramoti vse nas s svojim blebetanjem, mahanjem z rokami in bedastim šopirjenjem. Občudujemo način, s katerim pogumni ljudje s preprostimi besedami razgaljajo videz veličine in z eno potezo odstranijo pozlato z načetih fasad oseb. Občudujemo jih, ker pogumni ljudje vedno govorijo tisto, kar smo tudi sami hoteli reči, zaprti v lastno kopalnico. Hoteli, z vsem srcem hoteli, a nismo smeli.
Pogumni ljudje v politiki in v vsakem drugem življenju so na skrivaj vzor mnogim, a so se jim taisti, katerim so vzor, v javnosti pripravljeni brezpogojno odreči. Čeprav vedo in nikoli ne bodo pozabili, da je resnica, da so samo pogumni spreminjali svet, odstranjevali ovire, rušili zidove, uničevali predsodke, se odrekali slavi in bogastvu ter pluli proti toku, če in ko je bilo treba. In da samo pogumni ostanejo junaki v spominu narodov in zgodovine.
