Koliko posmrtnih mask je v zbirkah slovenskih muzejev, knjižnic in arhivov, ni povsem jasno. Društvo za domače raziskave, ki v okviru evropskega projekta TRACES raziskuje posmrtne maske 19. in 20. stoletja v slovenskih institucionalnih zbirkah, jih je do zdaj evidentiralo 41, različne institucije so jih prijavile še dodatnih 33. Delovna skupina, ki se trenutno odpravlja na teren, upa, da jih bo odkrila še več, preveriti bo treba tudi številne govorice in informacije, kot je na primer ta, da je bil odlita posmrtna maska Leona Štuklja. Najstarejša, ki so jo do zdaj evidentirali, je posmrtna maska slikarja Jurija Šubica iz leta 1890.
Ko dediščina postane sporna
Posmrtne maske sodijo v tako imenovano sporno dediščino, spornost prakse odlivanja posmrtnih mask izhaja predvsem iz stika s truplom, pri čemer k spornosti prispevata tudi vraževerje in nelagodje. Danes sodobna muzeologija stremi k temu, da primere take »sporne« dediščine najde, zagovarja in blaži, kot nekakšno družbeno terapijo, je na predstavitvi projekta povedala Alenka Pirman. Pri tem ne gre samo za dediščino, povezano s človeškimi ostanki, temveč za teme, za katere pogosto mislimo, da smo z njimi že opravili, a se vedno znova vračajo: » V okviru projekta se na primer v drugih delovnih skupinah ukvarjajo še s poljsko povojno umetnostjo, ki upodablja holokavst, odsotnostjo spomina meščanov na nekdanje judovsko prebivalstvo v transilvanskem mestu Medias, zbirko lobanj dunajskega prirodoslovnega muzeja in preobrazbo političnega zapora v Belfastu.«
Posmrtna maska kot politični projekt
Jani Pirnat iz Društva za domače raziskave pravi, da tradicijo odlivanja mask poznamo že iz starega Rima in Egipta, a do zasuka je prišlo s francosko revolucijo in Napoleonom, ko je odlivanje mask postalo del političnega projekta. »Če je do francoske revolucije za svetništvo in 'nesmrtnost' določenih oseb skrbela predvsem cerkev, sta revolucija in razsvetljenstvo prinesla pogled, da se mora tudi meščanstvo afirmirati in si izmisliti svoje vrste relikvij znanih ljudi. Kultura je postala dostopna vsem, na mesto pomembnih cerkvenih oseb pa so stopili politiki in umetniki,« pravi Pirnat.
Ovekovečenje pomembnih ljudi s posmrtnimi maskami, kakršna je bila na primer Napoleonova, na podlagi katere je narejen tudi spomenik na ljubljanskem Trgu francoske revolucije, je postalo navada, ki jo v 19. stoletju opazimo tudi pri nas. Z odlitjem posmrtne maske so javno osebnost ovekovečili za politični projekt. Ob smrti politika Gregorja Žerjava leta 1929 so fotografijo posmrtne maske objavili tudi v časniku Domovina, skupaj s fotografijo mrtvaškega odra. Svoje delo bo skupina novembra predstavila na razstavi v Galeriji Vžigalica, kjer bodo razstavljene posmrtne maske, leta 2018 pa bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled razstava sporne dediščine.
