Razlog je sila preprost: moje dosedanje odrsko ime ni več ustrezalo tistemu, kar počnem v zadnjem času, hkrati pa se mi je zdelo neumno, da bi izbrala neki drugi »alias«, zato sem se začela podpisovati z imenom in priimkom, ki sta ljudem blizu že od nekdaj. Vse, kar se zgodi v življenju, vedno lahko tolmačimo dvosmerno: da dogodek pomeni nekaj ali da ne pomeni ničesar. Vsekakor gre za novo poglavje, toda v zgodbi, ki se nadaljuje. Še vedno stremim k temu, da s skladanjem pesmi premikam meje iskrenosti, in samo poimenovanje pri tem predstavlja zgolj naravni razvoj v že nastavljeni zgodbi.
Še kot Chinawoman ste se iz rodnega Toronta preselili v Berlin. Kaj Berlin ima, česar Toronto nima?Moja selitev v Berlin je povezana s tem, da je bilo v Evropi precej več zanimanja za moje umetniško ustvarjanje kot v Severni Ameriki. V nekem trenutku je sicer vedno priporočljivo zapustiti gnezdo in sama sem se v tej fazi vprašanj odločila, da se prepustim evropski sceni. Tako Berlin kot Evropa sta lepo sprejela mene in moje delo, zato odločitve nisem nikoli obžalovala.
Ali je berlinska faza končana? Na vašem zadnjem albumu, posvečenem mestu, je namreč pesem z zgovornim naslovom End of an Era (Konec nekega obdobja), ki vzbuja tovrstno slutnjo.Ne, ostajam v mestu, medtem ko pesem res govori o slovesu. Pripoveduje namreč o prvem prijateljstvu, ki sem ga sklenila ob prihodu v Berlin, in ko se je dotična oseba odselila, je to zame pomenilo konec nekega obdobja. Vsakdo v življenju zaide oziroma se znajde v nekem krogotoku, ki se v določenem trenutku z izgubo člena prekine. Tudi v tem primeru je bilo tako. In skladba End of an Era obenem žaluje ter praznuje to spremembo.
Kaj si lahko predstavljamo pod naslovom albuma New Decadence?New Decadence je opis, ki najbolje povzema vse, kar počnem zdaj. V njem so zaobjeti tako povratek občutka veličastnosti kot čutne melodrame, predstavljene v verzih.
Je snemalni postopek, prežet z minimalizmom in izoliranostjo, ostal enak?Da, še vedno vse posnamem doma na en mikrofon, objeta s tišino in opremljena le z nekaj osnovne snemalne opreme. Samo ena stvar je, ki sem se jo skozi leta med snemanji naučila: vedenje, kdaj stvari funkcionirajo in kdaj ne. Pred tem sem marsikaj počela na silo, četudi me je droben glas v glavi prepričeval, naj se ustavim. Ti dnevi so danes mimo in sedaj natanko vem, kdaj si moram vzeti nekaj oddiha. Tako lahko tudi bolj začutim besede, ki še vedno raziskujejo pretok časa in njegov vpliv na odnose, povezane s prijateljstvom in ljubeznijo, in pri tem ohranijo dostojanstvo trenutka.
Zabavno je spremljati vse možne skovanke, s katerimi želijo opredeliti vašo glasbo. Kako bi ji vi rekli?Če je že treba popredalčkati mojo glasbo, je opis temačni romantični evropop precej dober približek temu, kar počnem. Noben snob nisem in se nimam namena spuščati v brezplodne razprave, kaj je in kaj ni! Korenine moje glasbe – tako melodije kot tematika – izvirajo iz šansona, ki jih potem naužijem z elementi novega vala, duba in industriala.
Sam v njej slišim tudi nekaj elementov Laurie Anderson.Umetnost Andersonove sem odkrila šele, ko sem izdala svoj drugi album Show Me the Face. Takrat sem tudi prepoznala nekaj podobnosti med nama. Njeno početje mi je v velik navdih, predvsem odrski pripovedni »one-woman show« je nekaj, nad čemer se navdušujem.
Slišim, da ste velika ljubiteljica filmov Federica Fellinija. Kateri vam je najbolj pri srcu?V tem trenutku bi rekla Nights of Cabiria, še zlasti, ker iz dneva v dan postaja vse bolj resničen v mojem življenju. Zaključna sekvenca, pospremljena z glasbo Ma La Vita Continua, zaobjame tiste trenutke soočenja s tragedijo, ki ne pomenijo konca, temveč nas kljub ranljivosti prepričajo, da se moramo potruditi narediti korak naprej in v življenju poiskati nov smisel.