Mati hčerki, od katere zahteva, da jo kliče Sweetness (Sladkost), ker želi v javnosti prikriti njuno povezanost, s tem daje precej slabo popotnico. Toda kljub bolečemu pomanjkanju starševske ljubezni (oče družino zapusti kmalu po rojstvu, prepričan, da kot skoraj belec ni mogel zaploditi kot noč črnega otroka) se izrazito temnopolta deklica Lula Ann razvije v uspešno, samozavestno in osupljivo lepo žensko, ki se preimenuje v Bride (Nevesta).
Otroške travme privrejo na dan, ko jo nenadoma, na prvi pogled brez razloga, z besedami »ti nisi ženska, kakršno hočem«, zapusti partner. Na tem mestu avtorica v zgodbo vpelje magične elemente: Bride se začne spominjati dogodkov iz časov, ko je bila še deklica, vse bolj dekliško in vse manj žensko pa skozi njene oči postaja tudi njeno telo. Sprva ji nehajo rasti dlake, nato nerazumljivo zamuja menstruacija, nenadoma so ji prevelika vsa oblačila in na koncu postanejo njene prsi povsem ploske. Njeno zasledovanje nekdanjega ljubimca in iskanje odgovorov za njegovo ravnanje je pravzaprav poglabljanje v lastno notranjost. Gre za nekakšen obrnjen čas, za pot nazaj v otroštvo, k izvorom težav. Kot otrok je bila zaradi barve svoje kože vselej tarča posmeha, sestradana ljubezni in naklonjenosti je bila pripravljena na sodišču lagati o zlorabi in v zapor poslati nedolžno žensko – vse za nekaj ur ponosa in ljubezni v materinih očeh. Morrisonova z najnovejšim delom med drugim sporoča, kako veliko težo imajo nerazrešene travme iz otroštva in kako velika je lahko odgovornost staršev, sporočilo pa položi v usta Sweetness, ki v starosti spozna, da je »pomembno, kaj storiš otroku. Tega morda ne bo nikdar pozabil.« Hči z njo ohranja površen, mimobežen odnos, s čimer miri svojo vest, podobno kot se je mati nekoč prepričevala, da je zavračanje črnega otroka najbolje za njegovo prihodnost, saj bo zavračanje tako ali tako doživel na vsakem koraku.
Liki, ki jih slika Morrisonova, imajo zaradi nesrečnih dogodkov v otroštvu tako odebeljeno kožo, da o najhujših doživetjih pripovedujejo z nerazumljivo lahkotnostjo. Avtorica grozljive zlorabe in zločine opisuje ravnodušno, skoraj brezčutno, s čimer uprizarja psihološko distanciranje žrtev od lastnih doživetij, kar jim sploh omogoča preživetje. Morda pa smo bralci zaradi siceršnje preplavljenosti z voajerističnim senzacionalizmom nanj tako navajeni, da ga ob temah, kjer ga drugače pogosto srečujemo, pogrešamo.
V drugem delu romana je dogajanje zelo strnjeno: spoznamo vzporedne zgodbe likov, za katere prvi del romana ni dajal slutiti, da so pomembni za okvirno pripoved. Srečen konec ne ponudi vseh odgovorov. Na zadnji strani dobi bralec občutek, da romanu manjka kakšnih sto strani: mnogo zgodb ostane nedokončanih in usoda likov obvisi v zraku.
