Zanimivo je, da se o Andreju Agassiju in Steffi Graf ne sliši veliko, čeprav veljata za najbolj slovit teniški par. Zanimivo je tudi zato, ker je nekdanji teniški as po končanju kariere – kar je v Guardianu nedavno opisal kot travmatičen dan, podoben smrti – postal eden največjih donatorjev v ameriške šole. Trdi, da se ima za to zahvaliti ženi in temu, da ga je njegov oče tako silil s tenisom, da ni imel možnosti pridobiti spodobne izobrazbe – šolo je opustil v osmem razredu. Agassi je v avtobiografiji in več intervjujih dejal, da ga je vedno zanimalo, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi šolo končal, morebiti študiral. Zato je nekega dne leta 2001 ustanovil Andre Agassi Foundation for Education, vzel 40 milijonov dolarjev hipoteke na svojo hišo in dal zgraditi šolo v revnem predelu Los Angelesa. Nato je zbral še 550 milijonov dolarjev in zgradil še 64 šol.
»Tenis mi je omogočil, da lahko spremenim generacijo,« je dejal in zatrdil, da mu ni žal, da je na začetku vložil ves svoj s tenisom prisluženi denar, saj je s tem do osnovne izobrazbe do zdaj pomagal 38.000 otrokom. A s tem nikakor ni zadovoljen, saj za vpis v njegove šole čaka še veliko otrok, zato želi v prihodnjih dveh letih priti do sto zgrajenih šol.
Andre Agassi pa je v zadnjih mesecih v medijih zelo iskan sogovornik tudi zaradi tega, ker njegovo kariero primerjajo s padcem Novaka Đokovića. Agassiju se je to zgodilo leta 1996, a se je pobral in kasneje osvojil še nekaj grand slam turnirjev. »Čeprav sem bil dober, sem do tenisa občutil globoko sovraštvo. Ta občutek se je še poglobil, ko sem postal številka ena. Ničesar nisem občutil, isto se je dogajalo dan za dnem,« je dejal za Guardian. Upiral se je s tem, da ni želel trenirati in je celo začel jemati droge. Potem pa je nekega dne doživel razodetje, češ, če že ni imel možnosti odločati o tem, kaj bo počel v življenju, to ne pomeni, da si ne more lastiti svojega življenja: »Veliko sem se naučil, ko sem se dvigoval nazaj k številki ena, kajti to je veliko težje.« Prepričan je, da bo tudi Đoković, za katerega trdi, da ima očitno psihološke težave, ki jih njegova ekipa skriva, našel svojo pot in ob tem ugotovil, kako kruto je lahko življenje.
Grafova, njegova največja zmaga
Agassi je našel mir po upokojitvi. Tudi s pomočjo Steffi Graf, ki jo je moral kar dolgo vabiti na zmenek. Osvajati jo je začel leta 1999, nekaj tednov prej, preden je končala kariero, in dan po tem, ko se je ločil od Brooke Shields. Grafova se sprva ni menila za njegove čare. »Ja, Steffi je moja najtežja zmaga,« se je pošalil za avstralski Saturday Telegraph. A zdaj jo opisuje kot osebo, zaradi katere je boljši človek, tudi zato, ker sta si tako različna: »Je moje nasprotje v vseh dobrih stvareh. Je disciplinirana, osredotočena. Je najboljše, kar se mi je zgodilo po koncu kariere. Je preprosto najboljša.«
Teniška zakonca, ki imata skupaj 30 osvojenih turnirjev za grand slam, v prostem času ne igrata tenisa, ker bi ju to preveč spominjalo na pretekle čase, ko sta svoje življenje popolnoma predala igri. Tudi za svoja otroka, 14-letnega sina Jadna in 12-letno hčer Jaz, ne načrtujeta teniške kariere. Malo zato, ker je Agassi prepričan, da druga generacija uspešnih teniških igralcev ne more biti zmagovita, saj je pod pritiskom uspehov staršev. Malo pa zato, ker sta si otroka izbrala druge aktivnosti: sin igra košarko, hčerka pleše hiphop. Tudi mama Steffi je popolnoma zadovoljna s svojim življenjem v ameriškem predmestju s kuhinjo, v kateri je peč za pico, Agassijevo najljubšo jed. Na tenis in megakariero sploh ne pomisli več, tenisu je le hvaležna, da ji je omogočil, kar ima zdaj: moža Andreja Agassija in dva čudovita otroka.
