Finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici je edina tekma v sezoni, na katero slovenska reprezentanca odpotuje z vlakom, medtem ko na preostala prizorišča potuje z letalom ali avtobusom oziroma kombijem. Ko se je 13 slovenskih smučarskih skakalcev včeraj zjutraj zbralo pod uro na železniški postaji v Ljubljani, so se jih najbolj razveselili mimoidoči. Predvsem mladi, ki so hiteli v šolo in na fakulteto, so prepoznali znane obraze ter priložnost takoj izkoristili za fotografiranje in zbiranje avtogramov. Slovenska zračna eskadrilja pod vodstvom kapitana Gorana Janusa je bila optimistično razpoložena. Ura vožnje od Ljubljane do Jesenic z vlakom je bila polna fotografiranja in izpolnjevanja obveznosti do medijev – med srkanjem kave, sladkanjem s francoskimi rogljički ter pitjem vode iz plastenk. Preostanek poti z avtobusom do Planice, kjer je včeraj potekal preizkus letalnice, je bil veliko mirnejši.
Najbolj oblegan je bil vladar minule zime Peter Prevc, ki je na novinarska vprašanja odgovarjal vsaj še pet minut po tistem, ko je vlak že ustavil na železniški postaji na Jesenicah, tako da se je 24-letni orel iz Selške doline že ustrašil, da bo pot nadaljeval skozi predor proti Beljaku. »Na vlaku je vse enako kot lani. Od Ljubljane do Jesenic govorim. Evforije je manj kot lani, ne vem pa, zakaj. Morda zato, ker rezultati niso tako dobri. Planica je eden tistih krajev, v katerih se vsak skakalec rad ustavi. Že na norveški turneji v Trondheimu se je med skakalci več govorilo o Planici kot Vikersundu. Besedo Planica si slišal na letalu, v avtobusu, na kosilu, kar se mi je zdelo zelo čudno glede na to, da so bili pred nami poleti v Vikersundu,« je povedal Peter Prevc.
Peter Prevc na norveški turneji ni vedel, kje se je zbudil
Čeprav sta bila v soboto v Vikersundu v 33 minutah dosežena dva svetovna rekorda, mu je spomin segel na še bolj noro nedeljo v Planici leta 2005, ko je bil v enem dnevu najprej svetovni rekord izenačen, nato trikrat izboljšan do 239 metrov, za konec pa je Finec Janne Ahonen še grdo padel pri 240 metrih. »Navdušenje ob svetovnih rekordih je zelo veliko, ne glede na to, iz katere države prihaja tekmovalec. Nevoščljivosti ni, ampak uživaš v tem, kaj je uspelo človeku. Kot vse kaže, je trenutni svetovni rekord 253,5 metra maksimalna dolžina, pri kateri je možno ostati na nogah. Možno je skočiti še meter dlje, a je težko varno pristati. Letalnica v Vikersundu ima takšen profil, da moraš biti vrhunski skakalec, da sploh lahko pristaneš pri takšni daljavi,« je poudaril Prevc.
Na norveški turneji je užival, čeprav je bil ritem selitev tako divji, da zjutraj, ko se je zbudil, sploh ni vedel, v katerem kraju je in v katerem hotelu je spal. Njegovi poleti v Vikersundu so dobra spodbuda pred Planico. »Če jih še malo izboljšam, bo že kar sanjsko. A ničesar ne smem izsiljevati, sicer se polet lahko podaljša do Jesenic in tukajšnje bolnišnice. Planica verjetno ne bo tako polna kot lani, bodo pa Poljaki nadomestili tiste Slovence, ki se ne bodo odpravili tja,« je razpredal Prevc. V boju za svojega naslednika, ki bo dvignil kristalni globus, stavi na Krafta, ker se zna zelo hitro regenerirati in umiriti po tekmi. Stochu in Kraftu prav nič ne zavida stresa, ki ga bo prineslo dvobojevanje za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Peter zase pravi, da so njegove baterije še dovolj polne za zadnjo tekmo zime. Za konec je postregel z zanimivim spoznanjem: »Vedno sem menil, da se slabša sezona neznansko vleče, a meni je letošnja minila še hitreje. Za naslednjo si želim, da bi se bolj vlekla, ker to pomeni, da bom imel dobre rezultate. Ko ti gre, nestrpno čakaš, da boš užival v tekmi, letos pa sem čakal, da bo na naslednji tekmi bolje. Tudi če zmagam na obeh tekmah posameznikov v Planici in smo najboljši še na ekipni tekmi, ne bom mogel reči, da je bila sezona dobra. Letošnja je bila polna šokov in stresa, tako da bi se morali vsi pogledati v ogledalo in ugotoviti, kaj smo naredili narobe v pripravah, ter za olimpijsko zimo izboljšati vse, kar je možno.«
