Predstavljajte si leto 1900. Po Sloveniji šviga nekaj avtomobilov bogatinov. In seveda potrebujejo bencin. Tega si natočijo na uličnih bencinskih postajah, ki niso nič drugega kot sodi bencina s črpalko. Ena prvih takih postaj je bila na Bledu, kakopak je tja zahajala aristokracija, ki je imela tudi avtomobile. Druga je bila na Korenskem sedlu, koder se je cesta vila v Avstrijo. Od začetka stoletja do prve svetovne vojne je bilo v Sloveniji deset uličnih bencinskih črpalk. Kar je glede na to, da je bilo leta 1913 registriranih le sto avtomobilov in dvesto motornih koles, veliko.
Z razvojem avtobusnega prometa se je povečalo tudi število uličnih bencinskih črpalk. Dolgo so bile bencinske črpalke prenosne, se pravi so jih postavljali v različnih ulicah. Bencin so pogosto točili v kozarce in nato v avtomobile. Kot v knjigi Naftno gospodarstvo na Slovenskem opisuje Stane Lenarčič, je bilo v Ljubljani v tridesetih letih več uličnih bencinskih postaj, a ni znano, katera je bila prva, saj so vse nastale približno v istem času. Za Bežigradom je bencinska postaja trgovca z nafto Hemlaka stala na križišču današnje Dunajske in Livarske ulice. Na Dunajski je bila bencinska postaja tudi pri današnjem Kozolcu.
Prva zidana je bila v Šentvidu
Zanimivo je, da jih je bilo nekaj postavljenih ob hotelih in penzionih. Tako je imel svojo bencinsko postajo hotel Miklič nasproti železniške postaje. Bencinska postaja je stala tudi na Miklošičevi pred hotelom Union, trgovec Kmetič pa jo je postavil na Gosposvetski cesti, tik ob gostilni Slamič. Kako pomembna je bila, priča tudi to, da so njeno podobo leta 1935 natisnili na razglednici, skupaj z avtobusom Ljubljana Express iz Ljubljane v Tržič. Poleg tega so bile bencinske postaje na Karlovškem mostu, kjer jo je imel gostilničar Češnovar, v Šentvidu, v Stožicah ter na današnji Celovški cesti v bližini Avtomontaže. Vse te bencinske postaje so bile zasebne, v lasti trgovcev, gostilničarjev ali hotelirjev.
Prva zidana bencinska postaja v Ljubljani je bila v Šentvidu, prav tam, kjer stavba v Prušnikovi ulici stoji še danes, v njej pa je lokal Stara pumpa. Ta črpalka, imenovana po trgovcu Rozmanu, je obratovala od leta 1932, konec tridesetih pa so ob njej postavili zidan kiosk, v katerem so imeli motorno olje in orodje.
Po vojni je bila večina teh bencinskih črpalk podržavljenih in so pripadale podjetju Jugopetrol, sedanjemu Petrolu. 12. maja 1945 je imel Jugopetrol sedem uličnih črpalk, med njimi tudi črpalko na Gosposvetski cesti, v Šentvidu in Stožicah. Prvi pravi veliki bencinski servis pa je bil zgrajen leta 1953 na Prešernovi oziroma tedaj Tivolski cesti. V tistih letih je bila zgrajena tudi bencinska črpalka na Tržaški cesti ob tovarni Ilirija. Projektiral jo je arhitekt Martin Živič in objekt še danes stoji v skoraj nespremenjeni podobi. Zato ni čudno, da je ta črpalka vpisana na seznam kulturne dediščine.
Polemika: ali naj bodo odprte ob nedeljah
Čeprav je bilo avtomobilov vse več, pa še vedno ni bil popolnoma jasen namen bencinske črpalke. Kot navaja zgodovinar David Peterlin na portalu zgodovinanadlani.si, se je v petdesetih letih v medijih razvnela polemika, ali naj bodo bencinske črpalke odprte tudi ob nedeljah. Opomniti pa je treba, da tedaj še ni bil razvit koncept prostega konca tedna, torej trume meščanov v nedeljo še niso lezle na lepše.
Zanimivo pa je, da so bile črpalke kljub vsemu na neki način povezane z modernizacijo, kar je pomenilo, da so kasneje njihovo izgradnjo zaupali najvidnejšim modernim arhitektom. Tako sta v šestdesetih letih nastali bencinski črpalki na Tivolski cesti. Na eni strani ceste je bencinsko črpalko leta 1968 načrtoval Edvard Ravnikar, na drugi pa je bil istega leta zgrajen bencinski servis po načrtih arhitekta Milana Miheliča. Obe še stojita, a sta bili večkrat predelani, tako da ne blestita več v vsej svoji arhitekturni lepoti. Bencinski servis Milana Miheliča pa ni več črpalka, temveč je spremenjen v poslovne prostore in zaradi neustreznih posegov v stavbo arhitekturno degradiran.
