Marko Višnar, nekdanji generalni direktor Skupine Farme Ihan: Meso iz tujine je za dva evra cenejše, a je tudi slabše obdelano

Izgubiti ne more nič. Najprej je Družba za upravljanje terjatev bank pred tremi leti postala lastnica Farm Ihan, v katerih je bil Višnar med večjimi delničarji. Po lastniških spremembah se mu je uspelo obdržati na čelu družbe, novembra lani pa se je upokojil.

Mercator je bil zelo pomemben kupec za vso slovensko živilsko industrijo, še pomembnejši pa za pridelovalce mesa. S prevzemom se je marsikaj podrlo. Konec leta 2014 so določene količine mesa začeli zamenjevati z mesom hrvaškega proizvajalca PIK Vrbovec, ki je v Agrokorjevi lasti. Takrat so v Mercatorju dobaviteljem začeli postavljati podobne zahteve kot letos.

Da mu morajo za količine, dobavljene v preteklem letu, priznati dodatni rabat v višini od enega do treh odstotkov.

Plačanem morda še ne, vsekakor pa za pretekle posle, kot nekakšen dokaz lojalnosti velikemu kupcu. Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS se je takrat odzvala, a so se v Mercatorju začeli sprenevedati, češ da informacije o zahtevah po rabatih niso resnične. Prijava je bila dana tudi na Agencijo za varstvo konkurence (AVK), ki je okrog pošiljala ankete, s katerimi naj bi to trditev preverili, podjetja pa so morala v odgovorih navesti svojo davčno številko (smeh). Zato je razumljivo, da nihče ni upal potrditi očitkov. Povračilni ukrep Mercatorja bi namreč lahko bil, da posameznega dobavitelja izključi iz prodajnih akcij in mu tako zdesetka kupljene količine.

Družbi Meso Kamnik, ki spada v skupino Farme Ihan, se je v Mercatorju to večkrat zgodilo. To je bila oblika pritiska zaradi mojega delovanja kot predsednika Združenja kmetijskih podjetij, ki s stanjem ni bilo zadovoljno. Treba je bilo iti na »pranje možganov«, nekajkrat celo k predsedniku Mercatorjeve uprave Toniju Balažiču. Očitali so nam, da se grdo vedemo do svojega partnerja. Posuti smo se morali s pepelom, poslušati očitke na svoj račun, preden smo lahko spet polno sodelovali v prodajnih akcijah.

Tuš je bil vedno trgovec nižjega cenovnega razreda in je manj pazil, kaj ima na svojih policah, medtem ko je Spar pritiskal tako na cene kot na kakovost. Hudo nam je zameril, ko nam je enkrat uspelo zvišati raven njegovih cen. Kmalu potem je spremenil svojo nabavno politiko in količine svežega mesa razdelil med skoraj ducat dobaviteljev. Postal je velik kupec z majhnimi količinami. Po načelu deli in vladaj trgovci še lažje zmanjšajo že tako šibko pogajalsko moč dobaviteljev.

Menim, da ne. Tako ne mislim samo jaz. Mercator je zelo hitro po prevzemu začel v nabavo rdečega mesa sistematično vključevati PIK Vrbovec. Seveda je bilo pri vodstvu Mercatorja več intervencij. Tudi direktor GZS Samo Hribar Milič in direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij Tatjana Zagorc sta lani obiskala vodstvo Mercatorja, vendar nista dosti dosegla.

Občasno imajo v Mercatorju prebliske in poskušajo ustvariti vtis, kot da se nič ne dogaja. Lani smo tako sestavljali seznam slovenskih izdelkov, ki naj bi se kot nadomestilo za upad prodaje na slovenskem trgu začeli prodajati v Konzumu, vendar je vse ostalo pri besedah. Pri GZS je bila narejena tudi anketa, koliko so slovenska podjetja prodala v Mercatorju pred prevzemom in koliko po njem. Ta razlika je na nekaterih področjih ogromna.

V prvem letu po prevzemu je Mercator pri družbi Meso Kamnik dotedanje količine zmanjšal za 800 ton oziroma za 40 odstotkov, do današnjih dni pa še za dodatnih 300 ton na leto. Z Mercatorjem so Farme Ihan dosegale približno 12 milijonov prometa, po prevzemu pa se je promet znižal na manj kot osem milijonov evrov.

Skoraj vse trgovske blagovne znamke, razen tistih z butičnimi količinami, je prevzel PIK Vrbovec. Praktično vsa svinjina, ki se proda v akcijah, nosi etikete PIK Vrbovec, čeprav v Mercator pride iz Španije, s Poljskega ali od drugod. Pogosto se dogaja, da je takšno meso za dva evra cenejše od slovenskega, vendar nihče ne upošteva, da je slabše obdelano, kar poleg dodatnega dela lahko pomeni tudi do 30 odstotkov obrezlin. Če so Farme Ihan kdaj Mercatorju dobavile meso, ki ni bilo pravilno obrezano, so ga reklamirali. Dejstvo je, da je PIK Vrbovec Mercatorjev dvorni dobavitelj in da ima drugačen status.

S politiko marž je mogoče posamezni izdelek ali dobavitelja narediti bolj ali manj privlačnega. Z učinki različnih marž za iste izdelke je lahko tudi dražje kupljeno meso v maloprodaji še vedno cenejše. Zato morda očitki o tem, da slovenski mesarji niso konkurenčni, ne držijo.

Pomemben ukrep, ki krči trg slovenskim mesarjem, so tudi 'globine'; gre za to, kolikšen obseg asortimenta je v trgovinah določene velikosti. V večini manjših Mercatorjevih prodajaln so le redki izdelki iz rdečega mesa, ki niso proizvedeni v PIK Vrbovec. V hipermarketih je stanje nekoliko drugačno. Če upoštevamo, da pred nekaj leti proizvodov PIK Vrbovec sploh ni bilo na Mercatorjevih policah, in če pogledamo še sladolede, brezalkoholne pijače itd., bi težko trdili, da Agrokor spoštuje zaveze, ki jih je dal ob prevzemu Mercatorja. To se morda ne vidi iz povprečij, ki jih Mercator rad ponuja za primerjavo.

Seveda. Največ, 160 tisoč prašičev, so Farme Ihan prodale leta 2008. S krizo se je začel krčiti tudi trg za slovensko svinjino. Lani so jih prodale le slabih 60 tisoč. Svoje rezultate trgovci lahko popravljajo na račun dobaviteljev. Ker so ti premajhni, njihov trg pa je zelo omejen, je prašičereja v Sloveniji zamrla. Eden od vzrokov je tudi to, da so svinjino izbrali kot sredstvo za privabljanje kupcev v svoje trgovine. Na globalnem trgu se vedno najdejo kakšni presežki svinjskega mesa, s katerimi premočna trgovina znižuje cene domačim pridelovalcem, ti pa s tako okleščenimi cenami dolgoročno ne morejo preživeti.

Trenutno jih je največ iz Španije. Zaradi turizma lahko Španci na svojem trgu poleti dosegajo visoke cene, tudi do štiri evre za kilogram. Ker poleti veliko zaslužijo, lahko pozimi, ko jih tarejo presežki, znižujejo cene pod stroškovno ceno. Slovenija je kot majhen in ranljiv trg dovzetna za takšne ostanke, pogosto tik pred iztekom roka uporabnosti. Toda ko bo domača proizvodnja propadla, bodo tujci cene zvišali.

Cene, po katerih so trgovci večinoma pripravljeni kupovati meso, so tako nizke, da jih je mogoče doseči le s slabše obdelanim uvoženim mesom. Vsi mesarji ponujajo slovensko svinjino, čeprav bi le težko dokazali, kako so prišli do nje. Nekateri svinjino kupujejo po evropskih skladiščih v petek, konec delovnega tedna, ko so na voljo različni ostanki, ki bi že v ponedeljek postali nekurantno blago. Pri nekaterih proizvajalcih obstajajo mize, na kateri so etikete s poreklom blaga iz različnih držav, s katerimi lahko meso poljubno označujejo.

Razlika v kakovosti je ogromna. Največja razlika med prašičem, vzrejenim v Sloveniji, in na primer španskim prašičem je v tem, da Španija za kilogram prirasta v povprečju porabi 400 miligramov antibiotikov, Slovenija 30, Farme Ihan pa sedem miligramov. Na Hrvaškem porabijo od 130 do 150 miligramov, na Madžarskem 250, v Avstriji pa 130 miligramov antibiotikov za kilogram prirasta.

V Sloveniji primanjkuje kolektivne inteligence, ki bi sledila vsemu tistemu, kar koristi skupnosti. Narod, ki ne bo imel svoje lastne proizvodnje in pridelave, predvsem kakovostne hrane, ne more biti neodvisen. Ne samo Mercator, vsi trgovci bi se morali zavedati, da po naravi stvari sesajo dodano vrednost populacije, ki jo sestavljajo njihovi kupci. Če so pri tem preveč brezobzirni, če ne pazijo, da se dobršen del te dodane vrednosti vrne v okolje, iz katerega izvira, ga siromašijo in dolgoročno ubijajo.