V svoji glavi zamenjujemo pojem pravičnosti in pojem prava, ampak to sta dve povsem različni reči. Pravičnost je subjektivni odnos posameznika do določene zadeve. To, kar je pravično zame, ni pravično (morda) za drugega, ki naj bi mi nekaj dal. To, kar je pravično za Hrvate (v pogledu meje), ni pravično za nas.

Pravo pa je skupek norm, ki po navadi izražajo interes tistih, ki so zraven. Če to pravo na primer določa, da imajo zdravniki pravico do dveh mesecev dopusta na leto, je to v škodo nam, ki se nam delujoči zdravniki ne morejo dovolj posvetiti. Posebej so opazne zmote v pogledu mednarodnega prava.

Mednarodno pravo ima dve komponenti, mednarodno zasebno pravo in mednarodno javno pravo. O nekaterih področjih s tujo primesjo so sklenjene mednarodne konvencije. Dobršen del mednarodnega zasebnega prava sestavljajo kolizijska pravila, ki določajo, katero pravo in organ katere države je pristojen za odločanje o pravni zadevi s tujo primesjo.

Mednarodno javno pravo ureja odnose med državami. Poglavitni vir so mednarodne pogodbe. Pomembna razlika med nacionalnim/državnim pravom in mednarodnim pravom je v tem, da imamo pri nacionalnem pravu državne organe, ki so pristojni za odločanje o zadevi in ki zagotovijo tudi izvršljivost svojih odločitev, pri mednarodnem pravu pa tega ni.

Formalno so države med seboj enakopravne, v resnici pa niso. V realnih mednarodnih odnosih velja pravica močnejšega. Mednarodne pogodbe so za to, da jih šibkejši spoštujejo. Velike in močne (ali vsaj močnejše) države pa spoštujejo samo tiste pogodbe, ki so jim v korist in dokler so jim v korist.

Willi Brandt je dejal: »Velesile ni mogoče kaznovati.« V še večji meri velja ta ugotovitev za supervelesilo, kot so Združene države Amerike. V mednarodnih odnosih ni sile, ki bi močne države prisilila k spoštovanju mednarodnih pogodb. Nekateri opletajo s pojmom »mednarodna skupnost«. Tudi Organizacija združenih narodov ni država, nadrejeni organ, ustanovljena je bila predvsem za zagotavljanje miru, in to ob pogoju, da je za vseh pet stalnih članic varnostnega sveta. Če bodo Združene države presodile, da so jim potrebne zaščitne carine, jih bodo uvedle, ne glede na to, kaj piše v pravilih WTO.

V naših odnosih s sosednjo Hrvaško je Evropska unija uporabila vso svojo politično in gospodarsko moč, da je Slovenijo prisilila k soglasju za vstop Hrvaške v Unijo, nima pa interesa, da bi Hrvaško prisilila k spoštovanju arbitražne odločitve (če bo do nje prišlo). Žal smo do Hrvaške v močno podrejenem položaju in vsaj teoretično je možno, da bi Hrvaška s svojo mornarico ovirala dostop ladij do Kopra.

V mednarodnih odnosih ima država samo tisto in toliko, kot je sposobna ubraniti, po potrebi tudi z oboroženo silo. Nato, ki je preostanek hladne vojne, je postal sredstvo za uveljavljanje ameriških interesov v svetu.

Obstaja tudi pomembna razlika med civilnopravnimi posli posameznikov in mednarodnimi pogodbami. Civilnopravna pogodba, ki je sklenjena pod vplivom sile ali zvijače, je nična (silo ali zvijačo je treba dokazati). V mednarodnem pravu velja tudi pogodba, sklenjena pod vplivom sile ali zvijače. (Mirovne pogodbe, ki so sklenjene s poraženo stranjo, so običajno sklenjene pod grožnjo sile.)

Za naše otroke in vnuke bi bilo koristno, če bi si priznali, da svet ni tako idealen, kakršnega si predstavljamo.

Janez Škulj, Velike Lašče