Prostovoljka v azilnem domu Vič Martina Kališek se je z rokami držala sive kovinske ograje, ki ljubljanski azilni dom loči od zunanjega sveta. Gledala je proti Karol Korba in Haniju Sulejmanu ter njunemu sinu Adelu. Zapuščali so stavbo, ki je bila leto in pol njihov dom. Hani je odhajal z otrokom v naročju in s polno nakupovalno vrečko v roki, Karol je stopala poleg njiju. Vrata belega kombija, ki jih je odpeljal na Hrvaško, so bila že odprta.
Kje je bila Vlasta Nussdorfer?
Mokre oči Martine Kališek so požirale vsak njihov korak. »Grozno, grozno, grozno,« je vrelo iz nje nekaj minut pozneje. Ob rojstvu je Adelu rokodelska skupina Kva kvačkaš, katere del je Kališkova, skvačkala odejo. Bil je prvi novorojenec v azilnem domu, ki so mu tako izkazale dobrodošlico, kasneje so na enak način obdarile druge otroke in mame. »Odločitev ministrstva za notranje zadeve, da družino vrnejo na Hrvaško, se mi zdi popolnoma nesprejemljiva, nehumana. Da ne upoštevajo priporočila varuhinje človekovih pravic in Unicefa, je popolna ignoranca,« je dejala, nato pa bila malce kritična tudi do varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer. »Varuhinja je podala mnenje, sodišče ga ni upoštevalo. Torej bi morala danes priti sem. Kaj pomeni njeno mnenje? Je njeno mnenje fikcija?«
Martina Kališek ni edina, ki ne more razumeti, zakaj morata državo prisilno zapustiti psihično krhka mati in njen v Ljubljani rojeni otrok. Sploh ker bi Slovenija z uporabo diskrecijske klavzule v dublinski uredbi lahko obravnavala njihovo azilno prošnjo. A je ni. Preostalih 30, 40 ljudi, ki tega prav tako ne morejo razumeti, se je postavilo pred vhod na parkirišče azilnega doma. Karol in Hani sta jih prišla objet, se jim zahvalit za podporo.
Policija je skušala protestnike odstraniti, a je bila sprva neuspešna, zato so na pomoč poklicali okrepitve. Pojavili so se krepki fantje v civilnih oblekah in s pištolami za pasovi. Ko so enega od protestnikov prijeli in ga odpeljali v policijski avtomobil, sta Karol in Hani dejala, da ne gresta nikamor, dokler njunega prijatelja ne spustijo. Zahteva ni bila uslišana.
Kriki obupa in solzna lica
Možakarji so začeli ljudi premetavati kot vreče krompirja. Miho Blažiča - N'toka so vlekli po asfaltu, ob njem še nekatere druge. Slišali so se kriki obupa in groze, videli pa bledi obrazi, odprta usta, rdeče oči, s solzami zalita lica. Neka ženska je, kot bi se sesedla, z glavo v dlaneh klečala na pločniku in ihtela. Nekdo je z avtom zaparkiral cesto, nastajali so zastoji.
Drsna vrata kombija, ki se je počasi premikal, so bila odprta. Karol se je stegovala skozi odprtino in histerično vpila. Eden od krepkih fantov v civilnih oblekah je rešil problem – grobo jo je porinil proti sedežu.
Naposled je policijska sila premagala protestno in Karol, Hani ter Adel so bili na poti proti hrvaški Kutini. Policija je popisovala udeležence shoda. Tudi Sarah Lunaček, sicer profesorico na filozofski fakulteti, in njenega štiriletnega sina. »Z otrokom sem prišla, ker se mi zdi primerno, da s svojim otrokom pridem protestirat proti deportaciji drugih otrok. In ker moj otrok ne sme živeti v fašistični državi,« je pojasnila in povedala, da je policist njenega sina vlekel za bundo. Zakaj so popisali otroka? »Ker so popisali mene in da bi videli, ali je otrok res moj.« Popisovali pa so tudi protestniki. Zapisali so si imena policistov in napovedali pritožbo zoper prekomerno uporabo fizične sile.
Ko je bila deportirana družina že nekje v bližini hrvaško-slovenske meje, se je prek SMS-sporočila oglasila Karol. Skrbelo jo je, kako je z njenimi prijatelji. Želela jim je nekaj sporočiti: »Hvala vam. Te ure ne bom pozabila nikoli v življenju.«
