Privatizacija mariborske banke, drugega največjega dokapitalizacijskega zalogaja s konca leta 2013, ne velja za dober posel. (Razen, kajpak, za kupca.) Celo ekonomisti glede tega v glavnem soglašajo, laično javno mnenje pa jo je sploh spremenilo v sopomenko za razprodajo državnega premoženja. Lahko letos, ko, kot rečeno, bančne delnice (še) niso na ravni izpred dveh let, upamo, da bo SDH (in seveda vlada, čeprav bomo glede na ponedeljkove odgovore predsednika vlade Mira Cerarja v državnem zboru brez dvoma nenehno poslušali izjave o tem, da politika s postopkom nima nič) imel »srečnejšo roko« s privatizacijo NLB?
Morda pred razmišljanjem o morebitnih odgovorih ne bo odveč osvežitev spomina. NKBM je bila prodana strateškemu partnerju, vendar ne banki, ampak finančnemu skladu (in EBRD). Finančni skladi po naravi niso dolgoročni vlagatelji, zato ob nakupu – da bi bil njihov dobiček ob kasnejši prodaji kar najvišji – izsilijo najnižjo mogočo ceno; v primeru NKBM sta bili to približno dve petini njene knjigovodske vrednosti. Za banko, ki je bila po bilanci vredna 640 milijonov evrov, je SDH v absolutnem znesku iztržil 250 milijonov. Predvsem v laični presoji neuspešnosti te privatizacije je bilo teh četrt milijarde evrov večkrat kot s knjigovodsko vrednostjo primerjanih z dokapitalizacijskim zneskom iz leta 2013: ta je znašal 800 milijonov evrov.
Po tem sistemu »vrednotenja« je treba takoj opustiti sleherno upanje, da bi NLB lahko dobro prodali. Razmerji med knjigovodsko vrednostjo in dokapitalizacijo sta med bankama na moč podobni: zgolj zadnja davkoplačevalska infuzija največje slovenske banke je stala okroglo dvakrat več kot dokapitalizacija NKBM – 1,6 milijarde evrov – in je s tem višja od trenutne knjigovodske vrednosti NLB, ki znaša nekaj manj kot 1,3 milijarde evrov.
Zakaj je knjigovodska vrednost delnice NLB pomembna? Poglejmo za ponazoritev dokapitalizacijo (nekoč) mogočne Deutsche Bank, s katero namerava ta zbrati osem milijard evrov svežega kapitala. Deutsche Bank, malce ironično glavna svetovalka SDH za prodajo NLB, vlagateljem ponuja skoraj 700 milijonov delnic, in to za četrtino (!) njihove knjigovodske (in dve tretjini borzne) vrednosti. (Kratkoročna posledica te objave je bila razprodaja in pocenitev »starih« delnic banke, saj so jih vlagatelji deloma prodajali, da bi z izkupičkom kupili cenejše dokapitalizacijske delnice.) Ker dokapitalizacija Deutsche Bank v različnih pogledih ni povsem primerljiva s privatizacijo NLB, velja s tem v zvezi omeniti, da je trenutno in razmeroma stabilno »povprečno« razmerje med knjigovodsko in prodajno vrednostjo delnic bank iz evrskega območja nekje pri dveh tretjinah.
Celotna NLB, z drugimi besedami, po tem merilu oziroma sedanjih razmerjih na trgu ni vredna 1,3 milijarde, temveč kvečjemu slabih 900 milijonov evrov. To bi pomenilo, da za tri četrtine (manj ena delnica) banke v najboljšem primeru ne bi smeli pričakovati več kot približno 650 milijonov evrov. Vsak evro več bi bil lep podvig (posebno če upoštevamo medtem pobrane dividende), vendar zadevo zapleta nekaj okoliščin.
Drugače kot pri NKBM želi država v NLB ohraniti kontrolni delež in poleg tega še, da noben posamični vlagatelj ne bo pridobil deleža, večjega od njenega. To v izhodišču zmanjšuje privlačnost naložbe (čeprav je res, da tudi pri prodaji NKBM država ni iztržila prevzemne premije), nemara še zlasti zato, ker ima NLB precej zgovorno zgodovino izigravanja manjšinskih lastnikov (spomnite se na belgijsko KBC) in temu primeren tovrstni ugled. Nasproti temu lahko banka oziroma njen prodajalec SDH postavi razmeroma spodoben sedemodstotni kapitalski donos z dokaj stabilnimi obeti, a ta portfeljskim vlagateljem ne bo nujno zadostoval. Toliko manj spričo okoliščine, da so poleg Deutsche Bank v zadnjih mesecih tudi nekatere druge velike evropske banke iskale vlagatelje za svoje milijardne dokapitalizacije, kar je krog potencialnih vlagateljev že utegnilo zožiti.
Ta donos bi bilo mogoče povečati z večjim popustom, torej, denimo, polovično vrednostjo delnice glede na knjigovodsko, vendar ima to svojo mejo v politični in javnomnenjski »vzdržnosti«. Še posebno zdaj, ko je videti, da so zaradi zloma Agrokorja in s tem povezane negotove usode Mercatorja na dan znova privreli vsi privatizacijski resentimenti, povrhu vsega pa morda še nobeno vodstvo SDH (v preteklosti AUKN, Soda in Kada) ni bilo v vseh pogledih tolikanj sporno, hm, manj verodostojno in vredno zaupanja kot prav sedanje.
Neuradno je slišati, da država pred cenitvijo banke, ki naj bi jo v naslednjem mesecu opravila družba PriceWaterhouseCoopers, od prodaje delnic treh četrtin NLB pričakuje njihovo knjigovodsko vrednost, torej slabo milijardo evrov. Po vsem povedanem težko uresničljivo? Starejši bralci se bodo nemara spomnili, da je leta 2002 belgijska KBC za tretjino NLB (in pogodbeno opcijo povečanja deleža čez polovico) plačala dobrih 400 milijonov evrov. Ta delež se je po dokapitalizacijah, pri katerih KBC ni hotela več sodelovati, zmanjšal na dobro petino, nazadnje pa je država še tega odkupila nazaj za evro na delnico oziroma slabe tri milijone evrov. No, in če teh 400 milijonov evrov od prve prodaje NLB prištejemo k verjetnemu izkupičku letošnje, nadejana milijarda evrov ni več tako daleč.
