Gre za adaptacijo istoimenskega romana moldavske pisateljice Liliane Corobca, ki piše o treh samorastniških otrocih, ki v tej njeni, nemara najrevnejši državi v Evropi, ostanejo sami zase, medtem ko njihovi starši iščoč delo migrirajo na tuje. Avtor dramatizacije (Andrej Jaklič) za vzpostavitev in razvoj situacije na odru ohrani prvenstveno pripovedovanje in manj sili v dialoge, kar se zdi za domišljijsko in čustveno bogat, zmeden, ranjen in naiven otroški notranji svet več kot primerno. Podobno je dvodelno zgrajen tudi oder, ki ga uokvirja kvadrat dvignjenih praktikablov, tam je vsaj v prvem delu bolj prostor pripovedovanja, medtem ko so za središčno odprtino s perzijsko preprogo rezervirani bolj neposredni, fizični, bolj kruti prizori, kjer »otroke« zagledamo od zunaj, v njihovi tragiki nedoraslosti svetu odraslih, kamor so prezgodaj potisnjeni. Zaradi reprodukcije patriarhalnih odnosov, še posebno v konservativnem ruralnem okolju, to še toliko bolj velja za deklice. Ti otroci imajo odrasla telesa – dvanajstletno Cristino igra med trojico Ana Dolinar Horvat, njenega šestletnega brata prekarni mladi igralec Žan Perko in štiriletnika Marcela Timotej Šturbej, študent AGRFT.
Tako so vsaj posredno starostna razmerja med sorojenci ohranjena, a je izbira na neki način tudi avtoreferenčna, saj se, nasprotno, otroštvo ne skrajšuje, ampak se ga z odlogom vstopa na trg dela podaljšuje. Nedvomno je ta dimenzija lahko vstopila v predstavo tudi zaradi režiserja Daniela Daya Škufce, še enega v presenetljivo obsežnem nizu mladih režiserjev, ki jim je to gledališče v letošnji sezoni dalo priložnost za delo.
Masivna odrasla telesa z otroškimi dušicami, ki so neprestano predočene s poetično naracijo, prek katere se (kot »majhna svetleča kroglica«) svetlika otroško nezavedno, polno magije in preživetvene odločnosti, dobro funkcionirajo, saj hkrati lažje zapopademo situacijo otrok in se poleg tega spomnimo, da smo tudi mi vsi še vedno »tisti otrok«. Vseeno pa je sentimentalnost mestoma kar preveč navita in spodjeda lastno zastavko senzibilizacije občinstva. Moti na trenutke preveč poudarjeno naivna dikcija v glasu glavne igralke, ki za efekt ni potrebna. Celo uničuje ga, ko se njen monolog ob popolni zatemnitvi prelije v posneti otroški glasek, saj je med obema glasovoma v smislu nezaigranosti preveč, v smislu barve in tona pa premalo kontrasta. Tudi konec se izteče v pretirano romantizacijo otroške čistosti, ko ti prav pocukrano zleknjeni v kupih belih konfetkov v pol domišljijskih sanjarjenjih idealizirajo svoje starše. Kljub pomembnim gumbom, ki jih predstava pritisne, je njeno sporočilo še vedno to, da so vendarle boljši starši, ki te pretepajo, kot pa da jih sploh ni. In če jih ni, je treba hitro skočiti v njihovo kožo. Kot da ne bi nikoli brali Pike Nogavičke.
