Uglednim profesorjem in doktorjem znanosti bi se seveda dalo očitati naivnost, če so na tistem kraju pričakovali posluh in kresanje mnenj na visoki intelektualni in strokovni ravni. Tega tam zbrani avditorij pač ni bil sposoben storiti. Pa tudi volje ni pokazal nobene. Tudi najvišji državni uradniki pač niso prišli tja zato, da bi se pustili o čemer koli poučiti. Prišli so z enim samim, zelo preprostim namenom, da ubranijo dosežke in odločitve svoje lastne pameti. No, resda ne posebno zavidljive dosežke, pa tudi šele z velikansko zamudo sprejete, to je res, a vendarle sad pristojnih oblastnih organov, s katerimi so dokazali, da znajo izkušnje prejšnjega stoletja, sicer že nekoliko zarjavele, spretno in za velik denar presaditi v prihodnost. In so te dosežke tudi ubranili. In jih bodo uzakonili. Saj imajo pri roki vse številke in potrebne papirje, pa tudi potrebne glasove izvoljenih predstavnikov ljudstva, za katere se na žalost ve, da razmišljajo zanje v strankini centrali, kadar pa jim je dovoljeno odločati po svoji vesti, se tudi ve, da se ta najraje suče nekje tam blizu…

Omenjena nekoliko preveč strankarsko vodena razprava, ki je mestoma spominjala na svetle trenutke enoumja, ko so predsedujoči še jemali ali ne dajali besedo neprimernim razpravljalcem, bolj v skrbi za ugled institucije razpravljanja kot za približevanje bistvenemu. Postajalo je skoraj preveč očitno, da se vsi skupaj trudijo, kako podpreti uradni predlog ministrstva, ni pa bilo v njihovi moči, da bi pomagali dvigniti sposobnost razumevanja nekje iz obrabljenih ostankov prejšnjega stoletja in takratnih tehničnih možnosti v sedanje in še bolj v prihodnost umeščene možnosti. Ne gre za neprave ali nezadostne odgovore, bolj so motila čudna vprašanja in čudni pomisleki, zakaj ponudniki alternativne rešitve niso takšnih rešitev ponudili že prej, pred desetimi, ja, že pred dvajsetimi leti…

In potem je ponavljanje tega vprašanja postalo skoraj že pripadnostna obveznost za vse povabljence, vse do pomembnega trenutka, ko je resno in umirjeno povzel besedo sam minister Gašperšič in povedal, da bi vsaka radikalnejša sprememba, vsak sodobnejši pomislek zavlekel začetek gradnje v neskončnost – tja za devet let, kolikor pri nas traja »postopek« za novo umestitev v okolje in prostor. Ja, rekel je devet let in pri tem minister za infrastrukturo sploh ni zardel in ni omenil, kaj vse je kot minister že storil, da bi vsaj to v nebo vpijočo anomalijo, če je res takšna, prilagodil tempu atomskega veka, v katerem je napredek tako silovit, da pač ni več časa za tako dolgo prekladanje papirjev, kot se je morda to zdelo še znosno v času rajnke monarhije.

Milan Maver, Ljubljana