Ura je bila 12.45, ko sem dobil kratko elektronsko pismo »oddelka za odhod iz Evropske unije« (po domače: brexitskega ministrstva) z dodatkom »za takojšnjo objavo«. Novica ni bila nepričakovana: »Stalni predstavnik Združenega kraljestva pri EU sir Tim Barrow je davi obvestil urad predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska o nameri Združenega kraljestva, da 29. marca 2017 sproži petdeseti člen lizbonske pogodbe.«
V tem sporočilu je tudi izjava evroskeptika Davida Davisa, pred referendumom že pozabljenega nekdanjega poraženega kandidata za šefa konservativcev, ki ga je brexit vrnil v soj političnih žarometov. Davis je ponovil to, kar je povedal že neštetokrat: da so junija lani Britanci sprejeli zgodovinsko odločitev, da zapustijo EU, in da »smo na pragu najpomembnejših pogajanj te države v vsej generaciji«. Vladin cilj naj bi bil – tako pravi Davis – da bi »kupčija« (uporabil je besedo deal) koristila vsem narodom in regijam Britanije in vsej Evropi ter prinesla novo, pozitivno partnerstvo med Britanijo in »našimi prijatelji in zavezniki v EU«. In to je to…
Pismo Mayeve drugim članicam
S premierkinega sedeža na Downing Streetu 10 so dodali, da bo Theresa May poslala pismo vsem drugim članicam EU in da pričakuje, da se bodo pogajanja začela čim prej. Vlada je sporočila datum sproženja brexita devet mesecev po referendumu, na katerem se je 51,9 odstotka Britancev odločilo za odhod iz EU, ne pa nujno tudi za trdi brexit, ki se obeta, oziroma za zapuščanje skupnega trga EU in carinske unije EU.
Odhod iz EU je orjaška ustavna sprememba, ki je bila sprejeta z zelo tesno večino volilcev. V ZDA na primer je za velike ustavne spremembe potrebna dvotretjinska večina glasov v kongresu oziroma volilcev, če gre za ustave zveznih držav. Poleg tega je nekdanji premier David Cameron referendum o članstvu v EU razpisal samo zato, da bi imel mir v konservativni stranki, ki je po brexitski odločitvi res zavladal. Nenadoma so vsi konservativci, z nekaj izjemami, za brexit. Pred referendumom naj bi bila večina proti.
S sporazumno razvezo se mora strinjati več kot polovica
Če bo vse potekalo tako, kot predvideva petdeseti člen lizbonske pogodbe, bo Britanija dejansko zapustila EU konec marca 2019. Britanski poznavalci pravijo, da bodo to daleč najzahtevnejša in najobsežnejša pogajanja, v katerih je sodelovala britanska vlada po drugi vojni. In da je zanje zelo slabo in veliko slabše »opremljena« kot Evropska unija, ki se že desetletja na različnih ravneh pogaja v imenu vseh članic. Samo teden dni po tem, ko bo Theresa May pritisnila brexitski gumb, bo preostalih 27 članic 6. aprila že imelo vrhunsko srečanje na temo pogajanj o brexitu.
Petdeseti člen lizbonske pogodbe ne dovoljuje nobenih pogajanj o ločitvi in bodočem razmerju s članico, ki odhaja, dokler ta članica vsem »zakoncem« uradno ne sporoči, da se je odločila oditi. Ti pa ji morajo odgovoriti, da se strinjajo z njenim odhodom. Na Downing Streetu 10 so pričakovali, da bodo v 48 urah dobili privolitev v ločitev od vseh preostalih 27 članic. EU si želi, da bi ločitvena pogajanja končali v letu in pol, tako da bi ostalo pol leta za to, da bi o sporazumni ločitvi (če bo sporazumna, saj mnogi mislijo, da ne bo in da je Theresa May pripravljena popeljati Britanijo iz EU tudi brez sporazuma) lahko razpravljali in glasovali parlamenti vseh članic in evropski parlament. Sprejeti jo mora večina članic.
Mayeva je sicer dejala, da bodo poslanci in lordi glasovali o sporazumu, vendar trdi, da bo Britanija zapustila EU tudi, če bi ga zavrnili, kar ni ravno v skladu s pravili parlamentarne demokracije. Brexit tako in tako ni nekaj, kar bi že vse od razpisa referenduma, kampanje in vsega, kar se je zgodilo po referendumu, potekalo po kakršnih koli znanih pravilih.
