»Gospa se je oglasila pri meni zaradi ločitvenega postopka. Povedala je, da je doma stanje nevzdržno, želela si je le, da gre stran in da ima na stara leta mir. Za gospoda je rekla, da je postal do nje izredno žaljiv, da ji je očital, da k zakonu ni nič doprinesla, bil je tudi ljubosumen. Da bi bil nasilen, pa ni nikoli rekla. Nisem imela občutka, da se ga boji, bila je zelo simpatična, a tudi zelo odločna,« je na sodišču pričala Tina Šnajder Paunović, odvetnica, na katero se je malo pred smrtjo obrnila 61-letna Milka Railić. Odvetnica je nato njenemu možu Dragu poslala dopis s predlogom o razdelitvi premoženja, a že štiri dni pozneje je bila Milka mrtva. Drago Railić jo je 15. oktobra lani v domači dnevni sobi v Ljubljani zadavil. Zdaj se na sodišču zagovarja zaradi uboja, ki naj bi ga storil v bistveno zmanjšanem prištevnem stanju.
»Mrak mi je padel na oči«
Že na začetku sojenja je pripovedoval, kako je vse življenje veliko delal in ustvaril, žena pa da je bila pravo nasprotje in sta si velikokrat prišla navzkriž. »Delaš in delaš, ko vse narediš, si pa višek v hiši,« je izjavil tudi včeraj, ko je dopolnil svoj zagovor. In tudi ponovil, da je tistega dne telefoniral v Bosno in svaku povedal za ločitev, zaradi česar je žena »čisto znorela«. Šel je do soseda, da bi se žena doma pomirila, a tudi ob vrnitvi ni bilo nič bolje. Začela je kričati, da ga bo ubila, in vanj vrgla daljinski upravljalnik. Potem jo je udaril, ko je prišel k sebi, pa je bila mrtva. »Tega si nisem zaslužil. Ni bilo treba izzivati, da mi je potem padel mrak na oči... Sploh ne vem, kako je bilo od udarca do takrat, ko je bila zadavljena. Ne vem, ali se mi je pretrgal film,« se je spraševal. Tožilka Liljana Tomič ga je opozorila, da se je v preiskavi tega vendarle bolje spominjal: da jo je s pestjo najprej udaril po nosu, potem pa zagrabil za vrat in da ga je takrat opraskala. Pa tudi, da jo je držal za vrat petnajst do dvajset minut in da je nehala dihati. Ko je to videl, je poklical policijo.
Po mnenju izvedenka za psihologijo dr. Sanje Šešok je možno, da se mu spomin spreminja, katero pričevanje je bolj verodostojno, pa ni mogla reči. Railića je označila za človeka s šibko osebnostno strukturo, ki so mu čustva neznana in se jim izogiba, saj se z njimi ne zna spoprijeti. Zaradi tega je svoje življenje gradil prek materialnih dobrin in ljudi, ki niso delili takšnega razmišljanja, ne razume. A na ženo je bil izjemno navezan, ločitev mu je predstavljala veliko izgubo, vendar se o tem ni znal pogovoriti, niti težav razrešiti. Na vprašanje zagovornika Dina Bauka, ali bi lahko, če je bilo zanj čustev preveč, umakniti pa se ni mogel, prišlo do zamračitve uma, je odgovorila pritrdilno.
Splet nesrečnih okoliščin
O zamračitvi uma, ki ni bolezen, ampak posledica stiske, je govorila tudi psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, a da v Railićevem primeru ni bila popolna. Kajti od trenutka, ko je ženo prvič udaril, do takrat, ko je prenehala dihati, je v obtoženemu vendarle obstajalo neko »okno« in bi se iz zamračenosti lahko prebudil. Sicer pa je pojasnila, da se je tragedija zgodila zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Otroci so si ustvarili svoje življenje, ostala pa sta upokojena partnerja, ki se nikoli nista zares zbližala. Ponavljala sta zgodbe iz preteklosti in dodajala nove težave; žena se je odločila ločiti, prišlo je odvetničino pismo. »Eno je prispevalo k drugemu...« je razložila.
