To je uvodni posnetek dokumentarca z nadvse povednim naslovom Nisem tvoj zamorec, ki smo ga te dni lahko videli na Festivalu dokumentarnega filma, izjemnega dokumenta o ameriškem rasizmu. Posnetek je iz sedemdesetih let, sogovornik pa je temnopolti ameriški pisatelj in pesnik James Baldwin, ki smo ga v prevodu lahko brali že v 60. in 70. letih in je večino življenja preživel v tudi za geje prijazni liberalni Franciji. V 80. letih je načrtoval knjigo o treh prijateljih, aktivistih za pravice temnopoltih, Medgarju Eversu, Malcolmu X in Martinu Luthru Kingu – vse tri so v šestdesetih letih umorili ameriški rasisti – a je med pisanjem umrl, po sledeh njegovih besedil in javnih nastopov pa je haitski režiser Raoul Peck posnel dokumentarec.
Baldwin v dokumentarcu izjemno lucidno pojasni, kaj se je z rasizmom zgodilo ne temnopoltim, ampak Ameriki: belopolti so v štiristo letih zatiranja postali slepi, otopeli za sočutje ali čisto preprosto zli; postali so moralne pošasti, ne da bi se tega zavedali, ne, ker bi vsi neposredno sodelovali v zatiranju, ampak ker so s tem zatiranjem živeli skozi nešteto generacij in ga živijo še danes. Da bi lahko mirno živeli, so ga morali zradirati, niso ga »videli«, natančno tako kot mi »ne vidimo« naših Romov in ne vidimo bede beguncev. Videli so le lastno utvaro o ZDA kot rasno čisti, beli, v napredek usmerjeni državi, videli so tisto Doris Day, ta abotni proizvod belega Hollywooda, ki v brezhibno zloščeni kuhinji brezhibno urejena premišljuje, kako bo razveselila moža, niso pa videli, kdo je vse to zloščil. Diskriminacija, nasilje policije in pravnega sistema nad Afroameričani je tudi danes nekaj povsem običajnega, kar Peck lepo pokaže s sopostavitvijo posnetkov policijskega nasilja v 50. letih in Fergusona pred par leti. Ista brutalnost bele policije, ista pasivnost belih prebivalcev in še bolj učinkovito avtomatsko orožje. Z vsem tem belci še naprej večinoma povsem mirno živijo. Tako kot mi mirno živimo, medtem ko Cerar s svojo Helgo streže najnižjim strastem nasilne manjšine in nam mala begunca kot sovražnika, ki ogroža naš raj. »Jaz nisem zamorec, jaz sem človek,« mu sporoča Baldwin. »Če potrebujete zamorca, se morate vprašati, zakaj.«
Štiristo let so belci, potem ko so aktivno ali pasivno sodelovali v iztrebljenju Indijancev, pasivno ali aktivno sodelovali tudi v strašnem izkoriščevanju temnopoltih, na katerem je temeljil ameriški gospodarski »čudež«. Izjemna kmetijska proizvodnja na jugu, tovarne, rudniki in vsa najtežja dela od gradbeništva do vodenja gospodinjstev po vsej ZDA so stoletja opravljali temnopolti sužnji ali mezdniki. Ko so jih po odpravi suženjstva morali začeti plačevati, so si izmislili novo pravno zanko: vse »potepuhe« so lahko zajeli kot prisilno mezdno silo. Danes je rešitev še elegantnejša: pomembna zastonjska delovna sila so večinsko temnopolti zaporniki.
ZDA so kolonialistično logiko, ki so jo Evropejci uveljavili v osvojenih deželah, z nakupom Afričanov uveljavile na domačih tleh, kot nekakšen neviden, nujen paralelni svet, in mnogi so verjeli, da bodo Afričani, ki so jih na silo privlekli čez Atlantik, nekega dne, ko bodo opravili vsa umazana dela, odšli – nazaj domov. A so prav oni zamolčana resnica »velike« Amerike, so vzročni Američani tudi po krvni mešanici, posledici stoletnih posilstev.
V filmu je najbolj pretresljiv del verjetno tista serija fotografij iz konca 60. let, ko so temnopoltim otrokom končno dovolili v »bele šole«. Videti je deklico, ki gre proti šoli, okoli nje pa horda pobesnelih belih otrok in njihovih staršev, ki jo vpričo medijev in pasivnih opazovalcev suvajo in ji grozijo z gnusnimi transparenti proti vključitvi temnopoltih. Njen obraz je, v tej strahoviti stiski, miren, ponosen in odločen. Kasneje sedi v razredu, kot črni labod sredi spakujočih se krastač.
Te spakujoče krastače, ti beli otroci so žalostni proizvodi hudobije svojih staršev, ki so jih učili zasramovanja, poniževanja, sovraštva. Tisti beli otroci so danes stari nekaj čez petdeset let in kdo ve, koliko od njih se jih je uspelo rešiti družinske okužbe, koliko jih ponoči tlači mora zaradi tega svojega otroškega nasilja, koliko jih je spoznalo, da sta bila oči in mami grozljiva bedaka, ki sta mu uničila življenje, koliko pa jih danes slavi, ko imajo na oblasti končno enega svojih, vulgarneža, kričača, rasista, prevaranta in lažnivca, ki dejansko uteleša prav to in takšno Ameriko.
Toda – če parafraziram Baldwina – vprašanje ni, kaj vse te politične pošasti počnejo »drugim«, vprašanje je, kaj naredijo nam, »belim«, »dobrim ljudem«, ki goltamo njihovo govno o »zamorcih«, ker smo prelepo vzgojeni, da bi ga izpljunili.
