Minuli teden se je začela javna razprava osnutka nacionalne strategije s področja oblikovanja, ki jo je kulturno ministrstvo načrtovalo v sklopu Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017. Raziskava Innobarometer, ki meri inovacijske dejavnosti v malih in srednje velikih podjetjih v Evropski uniji, je namreč ugotovila, da se je Slovenija na področju integracije oblikovanja v gospodarstvo znašla pod povprečjem. Če na Danskem in v Avstriji kar 21 odstotkov podjetij meni, da je oblikovanje bistvenega pomena za njihovo poslovno strategijo, meni podobno le pet odstotkov slovenskih podjetij, kar 43 odstotkov naših podjetij pa oblikovanja sploh ne uporablja (povprečje EU znaša 37 odstotkov).
Čim bolj preprosta strategija
Po besedah predsednika komisije, ki je dokument pripravila, Boštjana Botasa Kende jim gre predvsem za neposredno implementacijo v okolje, in sicer skozi primere dobrih praks: »V Sloveniji namreč manjka učinkovit most med podjetji, državo in oblikovalci.« Dokument prinaša tri ključne cilje: prenovo storitev javne uprave s pomočjo oblikovanja, da bo ta ob nižjih stroških učinkovitejša, povečanje konkurenčnosti gospodarstva in izobraževanje za potrebe prehoda družbe v kreativni gospodarski model. »Nismo želeli dokumenta z lepimi besedami, ki bi zajel vse težave na področju oblikovanja, ampak kar se da konkretne projekte, ki bodo lahko v prihodnosti generirali spremembe,« ob tem opozarja članica komisije Maja Šuštaršič.
Njen sodelavec Miha Klinar pravi, da je strategija sila preprosta tudi zato, da ne bi bila odvisna od morebitne menjave političnih garnitur. »Če bodo pilotni projekti uspešni, bodo različna ministrstva prepoznala potrebo po oblikovanju, med drugim tudi po tem, da je treba oblikovanje strateško vključevati že v zgodnje šolanje.« Člani komisije predvidevajo, da naj bi tovrstna oblikovalska politika prinesla vidne učinke na nacionalni ravni po letu 2021.
Graditi zavest o potrebi oblikovanja
Direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik ocenjuje, da je »dobro, da se oblikovalsko razmišljanje in iskanje rešitev integrira v tekoče aktivnosti ter postane samoumeven del prakse, v industriji, turizmu in drugih storitvah«.
V sicer temeljito pripravljenem dokumentu pa eden naših vodilnih grafičnih oblikovalcev Ranko Novak vidi nekaj pomanjkljivosti. Najpomembnejša med njimi je problem izbora odgovornih in kompetentnih oseb v sektorjih, ki morajo biti vsaj do neke mere motivirane in izobražene na področju oblikovalskih politik. »Njihovo izobraževanje bi morali izvajati oblikovalci na določenih segmentih, denimo oblikovanja vizualnih komunikacij, industrijskega oblikovanja, oblikovanja programske opreme ali oblikovanja uporabnikove izkušnje, kar bo zaradi pomanjkanja izobraženih kadrov s teh področij, ki imajo tudi primerno pedagoško sposobnost, verjetno precej težko.« Težava osnutka je tudi v še vedno prevladujoči percepciji oblikovanja kot umetniškega početja, ki spada v »manj vredno kulturniško« območje delovanja. Tako utegne imeti hvalevredna pobuda kulturnega ministrstva v političnih krogih že uvodoma manjvreden predznak spričo statusa kulture v politiki, razmišlja Novak in meni, da bi moral več odgovornosti prevzeti resor gospodarstva.
Ker je strategija primarno namenjena vladnim institucijam, se bodo spremembe izvajale po vertikali navzdol. »A dokler se ne bo zavest o potrebi oblikovanja zgradila pri bodočih uporabnikih in odločevalcih, bo to mukotrpen projekt, ki ga bo javnost dojela kot vsiljenega,« nadaljuje Novak. Kritičen je tudi do tega, da predlog komisije v glavnem operira z naslanjanjem na pojme, kot so promocija, produktivnost, dodana vrednost, zaposlovanje, kompetence, življenjski slog, zdravje in blagostanje, kar so politično-marketinške fraze. Pogreša elemente humanizma, ki so osnova družbe in razvoja. »Strategija nujno potrebuje močno podporo politike in operacionalizacijo izvedbe do zadnjega detajla, nastavki za izvedbeni del pa ostajajo v osnutku nejasni,« sklene.
