Heinz-Christian Strache, predsednik avstrijskih desnih populističnih svobodnjakov (FPÖ), si enkrat za spremembo ne izmišljuje, ko toži, da vladni socialdemokrati in konservativci povzemajo stališča njegove stranke. Čeprav so volitve, vsaj njihov redni termin naslednje leto, še daleč, gre po njegovi oceni za predvolilno strategijo in tako je Strache konec tedna na družbenem omrežju znova zapisal: »Nenadoma prevzemata teme svobodnjakov in si poskušata s tem priigrati politične točke, vendar ne bosta ničesar uresničili. Po volitvah bosta nadaljevali s staro rdeče-črno politiko. Čas je za FPÖ!«
Če je populist diletant
Predsednik svobodnjakov, ki že več kot leto dni krepko prednjačijo v anketah, je imel pri tem v mislih gotovo tudi »usodo« svojega nizozemskega somišljenika Geerta Wildersa, ki mu je premier Mark Rutte v končnici predvolilne kampanje s skoraj že skrajno desničarsko retoriko in nato še prepovedjo nastopanja turških ministrov na Nizozemskem vzel veliko vetra iz jader. Toda na drugi strani drži tudi, da si je avstrijska vlada, predvsem konservativna notranji minister Wolfgang Sobotka in zunanji minister Kurz, pa tudi socialdemokratski obrambni minister Hans-Peter Doskozil in sam kancler Christian Kern, v zadnjega pol leta prisvojila nekaj tipičnih svobodnjaških tematskih točk, od beguncev in varnosti do prostega pretoka delovne sile in prepovedi nekaterih z islamom povezanih simbolov.
Čeprav Strache tega ne omenja, ko Wildersovo povečanje števila mandatov označuje za zmago, avstrijski svobodnjaki niso več povsem prepričani, ali naj se še enako kot 9. novembra lani veselijo tudi uspeha Donalda Trumpa v ZDA. Malodane vsakodnevni primeri upravljalske nekompetentnosti in nerazgledanosti Trumpove administracije pri večini v bistvu racionalnih in predvsem pragmatičnih avstrijskih volilcev namreč dušijo veselje do protestnega glasovanja v prid FPÖ. Drugače rečeno, čeprav jih veliko še vedno misli, da država zdaj in, recimo, zadnje desetletje ni najbolj optimalno upravljana, so začeli dvomiti, ali jo res lahko zaupajo Stracheju in njegovi stranki, ki se je na lokalni ravni, kjer je (bila) v vladi, bolj kot z delom in dosežki proslavila s škandali.
Čeprav še ni povsem jasno, ali so trenutna stagnacija svobodnjakov, Wildersov relativni neuspeh (pač glede na napovedi in tudi na dosežek na predprejšnjih nizozemskih volitvah), strm padec priljubljenosti Alternative za Nemčijo (AfD) in vodstvo Emmanuela Macrona pred Marine Le Pen v najnovejših anketah pred francoskimi predsedniškimi volitvami tudi posledica »učinka Trumpa« na evropske volilce, je korelacija očitna. Tudi to, kar omenjene populiste druži, saj podobno kot Strache tudi drugi nimajo omembe vrednih izkušenj v politiki kot upravljanju javnih zadev.
Ruske zveze
Kot drugi mogoči »splošni« razlog za ta hip opazno zmanjšano navdušenje zahodnoevropskih volilcev nad populisti nekateri analitiki omenjajo tudi brexit. Prvi zaradi obljub »izstopnikov«, ki so se medtem izkazale za bolj ali manj navadne laži, drugič spet zaradi očitne nevednosti in neodgovornosti, s kakršnima so se odlikovali zagovorniki brexita, ki so zdaj v britanski vladi, in tretjič zaradi negotovosti in nepredvidljivosti posledic izstopa. Volilci naj bi razmišljali podobno kot v primeru Trumpa: EU morda ni najboljša od mogočih integracij, je pa boljša kot nobena, zato morda ni pametno voliti tistih, ki obljubljajo njeno razbitje.
Tretji razlog, ki bi lahko begal in odvračal volilce od populistov, pa je po mnenju analitikov koketiranje z ruskim avtokratom Vladimirjem Putinom. Italijanska Severna liga je bila v začetku tega meseca še ena od evropskih populističnih strank, ki je z rusko vladajočo stranko Združena Rusija podpisala pogodbo o sodelovanju. Podobne dogovore imajo že od prej avstrijski svobodnjaki in francoska Nacionalna fronta, februarja letos pa je teren pri funkcionarjih stranke predsednika Vladimirja Putina v Moskvi »sondirala« tudi Frauke Petry, sopredsednica nemške AfD. Putin v teh sodelovanjih kajpak vidi predvsem vzvod za politično destabilizacijo Evrope, populisti pa od njega pričakujejo zlasti denar za financiranje kampanj.
