Pred nekaj tedni sva oba z ženo začutila, da pregorevava na delovnem mestu. Spet je prišel vrhunec sezone in oba sva prihajala domov bolj pozno. Z utrujenim obrazom sva se poskušala igrati z otrokoma, vendar sta tudi otroka dojela, da je nekaj drugače. Azija, zlasti tropski predeli v jugo-vzhodnem delu, ne pozna štirih letnih časov in posledično se posel dela na polno skozi vse leto. Nimate tistega občutka, da je čez »poletje« vse skupaj bolj umirjeno. Ritem je enak skozi vse leto. Državni prazniki so tisti dnevi, ko se situacija malo umiri, potem se pa »kolo sreče« vrti naprej. Najboljše zdravilo proti temu je krajši izlet v naravo in s soprogo sva se odločila za nekajdnevni dopust na Šrilanki.
O tej državi nisva vedela veliko, je pa brskanje po spletu kmalu potrdilo cilj. V času angleške okupacije je bila bolj znana kot Cejlon in to ime je poneslo šrilanško slavo o čaju, ki je še danes en izmed njihovih znamenitejših proizvodov. V tistih nekaj dneh bivanja na otoku lahko rečem, da smo bili izjemno pozitivno presenečeni. Ceste imajo zelo urejene, država je dokaj čista, narava pa je enostavno čudovita. Imajo rajske plaže, gore, nedotaknjene gozdove in obilo naravnih parkov. Razveseljujoč je tudi podatek, da so leta 2009 končali dolgoletno državljansko vojno s Tamilskimi tigri.
Najina otroka sta se najbolj razveselila igranja v pesku in vodi, meni pa je najbolj padlo v oči, da so ljudje neverjetno sproščeni in vedno nasmejani. Prešinilo me je, da kljub globalizaciji in pametnim telefonom še vedno obstajajo kraji, kjer ljudje dejansko živijo in uživajo v trenutkih brez vseprisotne sodobne tehnologije. Nekega dopoldneva smo se sprehajali ob robu palm, ko smo zagledali skupino ljudi na plaži, kako gledajo v vodo. Ko smo se jim približali, smo v vodi zagledali skupino šestih velikih želv. Domačini so nam povedali, da v času oseke vsak dan pridejo na isto lokacijo, kjer jih turisti hranijo z morsko travo in pred prihodom plime se umaknejo na varno. Ravno na tem mestu smo bili priča dogodku, ko so domačini želeli zaščititi želve pred vsiljivcem, ki se je na obtožbe branil z besedami, da jo je »želel samo objeti«.
Naslednji dan smo si nekaj kilometrov stran od našega hotela ogledali želvje zavetišče, ki je v zasebni lasti. Prva lastnica je umrla v cunamiju leta 2004, vendar je njen brat nadaljeval tradicijo. Družina si je zastavila cilj, da pomaga ranjenim želvam in poskrbi za njihovo okrevanje, v sklopu kompleksa pa imajo tudi valilnico. Po njihovih podatkih od stotih mladičkov v naravi preživi samo en, zato je skrb za želve toliko pomembnejša. Odnos Šrilančanov do živali, zlasti želv, nas je resnično prevzel. Tudi v Singapurju imajo zavetišča za odvržene domače živali. Pred kratkim sem otroka peljal v zavetišče za želve, kamor domačini prinesejo žival po tem, ko zaradi različnih razlogov ne morejo ali ne želijo več skrbeti zanjo.
Spoznal sem tudi fanta, ki s skupino prostovoljcev skrbi za odvržene pse. Pogosto jih najdejo zanemarjene v gozdu ali ob cesti. Povedal je tudi, da je takšnih primerov vedno več. Potem ko jih oskrbijo, poskušajo najti nove, odgovornejše lastnike. Vse preveč se v razvitih družbah dogaja, da se družine, pogosto tudi zaradi otrok, odločijo za hišnega ljubljenčka, pri tem se pa niti pod razno ne zavedajo, kakšna odgovornost je imeti žival v hiši. Pred kratkim sem bral na facebooku od prijateljice, ki je delala v trgovini za živali, kako so se družine pojavile pri njih z idejo o zajčku, potem pa so jo spraševali, kateri najmanj je, saj bo tako posledično tudi manj kakal in bo treba za njim manj čistiti. Žival ni igračka. Je živo bitje, ki potrebuje pozornost in skrb, to pa zahteva čas in tudi finance. Takšna morajo biti naša pričakovanja, če se bomo odločili za novega člana.
Sami nimamo hišnega ljubljenčka v stanovanju ravno zaradi tega, ker živimo v hitri in stresni družbi. Imamo občutek, da ne bi mogli kakovostno zadovoljiti vsem kriterijem in odgovorno skrbeti za žival, kar je izjemno pomembno, zlasti če upoštevamo dejstvo o vlažnem in vročem podnebju v Singapurju. Kako bi se počutila sama v zaprtem stanovanju v tropskih temperaturah od 7. do 19. ure? Če smo se že odločili, da bomo imeli novega člana doma, ne bo nikomur odveč predhodni pogovor s strokovnjakom ali pa vsaj s prijateljem, ki ima že dolgo let hišnega ljubljenčka. Tako bomo iz prve roke dobili pomembne informacije, ki nam bodo omogočile lažji prehod iz prejšnjega stanja v novo življenjsko poglavje.
Naj bodo to naši novi prijatelji in ne breme, zato se poskušajmo maksimalno pripraviti. Imejmo spoštljiv odnos do njih, kajti živali nas lahko ogromno naučijo in izboljšajo tudi naš splošni odnos do narave in drugih ljudi.
Še vedno velja staro pravilo. Pokaži mi, kakšen odnos imaš do živali, in povedal ti bom, kakšen človek si.
