Ko sem začela pisati jaz, žrtev., sem ugotovila, da ni dobro, da nastaja, kot bi pisala tekst za igralsko vlogo, in da je besedilo zelo umetno, kot da ne govori iz mene. Prvo verzijo, ki je bila bolj podobna klasični monodrami, sem tako odvrgla. Začela sem se ukvarjati z novo formo in skoznjo sem zase izumila nov način pisave, ki sem ga implementirala tudi v svoje bolj klasične dramske tekste.
Vse tri avtobiografske solo tekste sem pisala na polju eksperimenta, zunaj ustroja institucij, ki je sam po sebi utesnjujoč, šlo je za majhne produkcije, ki omogočajo več svobode in premikanje meja v razumevanju gledališča – najprej svojih lastnih. S temi performansi sem se – tudi s tem, da sem jih sama izvajala –, ogromno naučila o odru in odnosu z gledalci, brez tega bi bila moja pisava bistveno drugačna, če bi sploh bila. Tudi denimo tekst še me dej je bil igralni poligon za kasneje nastalo gostijo. Didaskalije – če je to nekaj, v čemer naj bi bila prepoznavna – kot sem jih potem imela pri gostiji, so prišle iz še me dej in šle v druge tekste.
Vaše didaskalije, odrski napotki, močno zaznamujejo tudi knjigo, ki je avtobiografski zvrstni hibrid med dramo, prozo in esejem. Zakaj je pomembno, da ste v tej obliki izdali prav ta tri besedila?Denarja za knjigo ni bilo, ker Javna agencija za knjigo izdaje ni podprla, a se je uredniku založbe KUD AAC Zrakogled Gašperju Maleju vseeno zdelo vredno, da besedila vstopijo v naš prostor in da se začnemo pogovarjati o stvareh, kot so bolezen ali položaj prekarne delavke. Zame je ta knjiga pomembna, ker sem svoje didaskalije iz polja gledališča poskušala prenesti v prozo, bralca sem želela nagovoriti na podoben način kot v didaskalijah v svojih gledaliških besedilih nagovarjam gledalca. Ta žanrska nedoločljivost knjige mi je posebej blizu, je nekakšno polje igre in svobode.
V knjigi razmišljate tudi, ali bi tekste izpred nekaj let danes napisali drugače. Kaj vam je o vaši pisavi povedala časovna distanca?Tekst še me dej sem prebrala prvič po sedmih zelo turbulentnih letih in bil je novo odkritje, svojemu lastnemu tekstu sem se krohotala. Zdelo se mi je, da si danes ne bi upala napisati stvari, ki sem jih nekoč, ker bi se mi zdele čez mejo dobrega okusa, včasih morda preveč sentimentalne, črni humor se mi zdi mestoma že nesprejemljiv. A sem bila obenem navdušena, še danes bi morala biti sposobna pisati na tak način. S časovne distance sem torej ugotovila, da nisem vsako leto modrejša, le manj jajc imam.
Tisti, ki vašo pisavo označujejo za radikalno in politično, se s tem najbrž ne bi strinjali. Bi bili sploh sposobni kdaj napisati dramo, ki ne bi bila družbeno angažirana?To bi mi bilo izziv, ker ne vem, če to zmorem, dosedanji poskusi so bili neuspešni. Ves čas se bojujem, da sploh najdem čas, da kaj napišem, in bila bi potrata, da bi na tak način hotela le zadostiti prevpraševanju ega. Rada bi napisala kak žanrski tekst, a se vedno pretvori v nekaj drugega, morda me to čaka, ko otroka zrasteta, nekaj časa za raziskovanje menda še imam.
Nekje trdite, da vaši solo teksti sicer imajo tudi terapevtsko vlogo, a nič večjo kot vse ostale drame, denimo sedem kuharic…Vsak tekst napišem iz zelo osebnega dojemanja nekega konteksta, tako rekoč iz stiske, in zagotovo je zame vsak moj tekst terapevtski, ne glede na to, ali neke izkušnje preobrazim v fikcijo ali neposredno govorim o stvareh, ki se mi dogajajo. Vsak tekst je obenem avtobiografski – tudi če govorim o kuharicah med vojno, kar nisem bila in upam, da nikoli ne bom, je to še vedno tekst o meni, jaz sem teh sedem kuharic.
Veliko pišete o svojih dveh sinovih, v enem od performansov so lahko gledalci obiskali celo njuno otroško sobo, in o svoji izkušnji z epilepsijo. Se vam zdi nujno tako prepletanje umetnosti in življenja?Zavedam se, da lahko to kdo razume kot provokacijo, a ne morem se delati, da ne obstajata in da nista najvitalnejši del mojega življenja. Če ne pišem o njiju, potem tudi o sebi ne morem pisati. Najsi pišem o sebi kot o umetnici, samozaposleni v kulturi ali osebi z epilepsijo, sta onadva ključen del vsakega od teh delov mene. Če ne bi imela otrok in bi imela epilepsijo, bi imela v življenju povsem drugačne izzive.
Vaša najnovejša drama to jabolko, zlato, ki je nominirana tudi za Grumovo nagrado, globlje posega v žensko erotiko. Zakaj ta tema?V dramskih besedilih sicer najdemo erotične prizore, eksplicitne erotike pa v dramatiki ni. Poleg tega sem se na primer veliko ukvarjala s tem, da so ženske na naših odrih največkrat stereotipizirane; ali so kurbe ali pa svetnice, vmesnega polja kot da ni. Veliko sem brala o kulturah, v katerih ženskam obrezujejo spolne organe, in vmes naletela na članek, v katerem je etnolog enačil zatiranje ženske spolnosti v naši družbi z obrezovanjem ženskih spolnih organov drugod. V vseh kulturah se, skratka, izvaja represija nad žensko spolnostjo, in zdelo se mi je pomembno, da o tem govorimo.
Veliko izkušenj imate s svetovanjem mladim dramatikom. Na Teden slovenske drame je svoje delo tokrat prijavilo kar štirinajst mladih, kar je precej več kot leta poprej, a zdi se, da pravih pogojev za gojenje njihove pisave ni.Nacionalni teater pripravi več kot deset premier na leto, če bi se več ukvarjali s podmladkom – ne le dramatikov, tudi režiserjev, igralcev in ostalih – bi si olajšali delo. Veliko nadarjenih piscev z dobrimi teksti je preprosto izginilo s scene, ker niso bili dovolj agresivni. Najbolje bi bilo vzpostaviti nekakšen center za dramatiko, ki bi skrbel, da bi bile drame tako mladih kot uveljavljenih avtorjev dosegljive po spletu, tudi za tuje prevode, in da bi bili tam objavljeni najpomembnejši dogodki. V to bi bilo treba usmeriti sile in si izboriti denar, a naše kulturno ministrstvo nima nobene vizije, vse je usmerjeno le v produkcijo, procesi so prekratki, predstave so površne, ljudi se ne plačuje. Pred petnajstimi leti sem imela kot mlada avtorica precej več možnosti, kot jih ima mlad avtor danes. V smislu napredka tehnologije in globalizacije je grozljivo, da smo bili takrat s tujino precej bolj povezani kot danes.
