Po letu in pol kalvarije begunske družine Korba-Sulejman, ki od avgusta 2015 v azilnem domu v Ljubljani čaka, katera država bo obravnavala njeno prošnjo za azil, je sprejeta končna odločitev: družina se bo morala vrniti na Hrvaško. Tako je odločilo vrhovno sodišče, ki se je oprlo na sodbo sodišča Evropske unije v Luksemburgu. Slovenija ima možnost uporabiti diskrecijsko klavzulo, s katero bi v tem izjemnem primeru družini omogočila ostati v Sloveniji, a ne ministrstvo za notranje zadeve ne katero od sodišč tega ni storilo, čeprav se je za to že pred meseci zavzela tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, temu pa je naklonjen tudi Unicef.
Čakanje je ubilo voljo mlade mame
Dan, preden sta oče in mama zdaj že leto in štiri mesece starega sina Adela izvedela za odločitev, je Karol Korba, ki je po zapletenem porodu trpela za poporodno depresijo, v strahu pričakovala razplet. »Počutim se zelo slabo. Bojim se, da bom umrla. Zaradi skrbi. Čutim, da bo odločitev sodišča negativna,« je dejala, ko smo se sestali v enem od ljubljanskih lokalov. To je bil eden redkih dni, ko je zapustila azilni dom. Položaj, v katerem je njena družina, ji je pobral moči. »Včasih po ves mesec ostanem v sobi, grem le k zdravniku. In nimam teka. Velikokrat le gledam hrano na krožniku, a ne morem narediti niti grižljaja.« Voljo ji je ubilo čakanje. Vsakič, ko je pričakovala odločitev ministrstva ali katerega od sodišč, je upala, da bo agonije konec, a jo je odločitev vselej spravila v solze. In potem se je začelo novo čakanje.
Medtem je Adel, njen v Sloveniji rojeni sin brez državljanstva, shodil, se naučil prvih besed, dobil je prve zobke. »Nočem misliti na to, da Adel ne sme ostati tukaj, čeprav je rojen v Sloveniji. Rad ima slovensko hrano iz azilnega doma. Če mu kuham jaz, mu hrana ni tako všeč,« se je malce nasmehnila. »Če bo Adel ostal v Sloveniji, bo govoril slovensko, tukaj se bo šolal in delal. Zakaj nam ne pomagajo?« Medtem je sinko čebljal v naročju svojega očeta Hanija Sulejmana, se odpravil na pet metrov dolg potep in zajokal, ko se je spotaknil.
Misel na deportacijo Karol Korba navdaja z grozo. »Tega si ne morem zamišljati. Ne vem, kaj bom storila.« V Siriji so padale bombe, smrt je kosila vsepovsod. A v Siriji ni imela tako črnih misli. »Saj sem bila zaradi vojne v skrbeh, a sem bila optimistična. Bila sem sijoča, veselila sem se veliko stvari v življenju, zdaj pa sem brez moči.« Mož Hani ji je prikimaval in povedal, da je v zadnjih mesecih psihični pritisk načel tudi njega. Spi po dve uri na noč.
Na Hrvaško verjetno že prihodnji teden
Dan pozneje jima je zastopnik družine Matevž Krivic v spremstvu socialne delavke povedal slabo novico. Karol je planila v jok, Hani jo je tolažil, kolikor je mogel. Nato so se odločili, da ustavne pritožbe ne bodo vložili. Po Krivičevi oceni bi bile možnosti za uspeh pičle, novo čakanje pa prehuda psihična obremenitev za družino. A dan, ko bodo morali na Hrvaško, Karol Korba še vedno pričakuje z grozo. Deportirali naj bi jih prihodnji teden.
Vrhovno sodišče je sicer presojalo, ali ima Karol Korba »posebej hudo psihično ali fizično bolezen« in ali obstaja bojazen za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja. Ocenilo je, da iz predloženih dokazov (zdravniškega mnenja) to ni razvidno. Zastopnik družine Matevž Krivic je odločitev vrhovnega sodišča označil za izvrševanje suhe paragrafarske sodbe sodišča Evropske unije. »Poenostavljeno povedano: da je te prosilce, če niso skoraj na smrt bolni, treba čim prej vrniti na Hrvaško,« je zapisal Krivic (njegovo mnenje v celoti objavljamo na strani 19).
