Tedaj 19-letni fant s Tržaškega Jordan Zahar je bil eden od prvih 29 dijakov pomorske šole. Ko je februarja 1947 izvedel, da se bo v Kopru ustanovila pomorska in trgovska akademija, sta s prijateljem naslednji dan sedla na avtobus in se odpeljala k pobudniku šole, tedanjemu predsedniku koprskega sodišča Franu Škerlju. »Naravnost nama je povedal, da je zdaj pravi čas za ustanovitev slovenske pomorske šole, pozneje, ko bo meja določena in bo cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji, bodo v Beogradu rekli, da je v državi že dovolj pomorskih šol,« je Zahar, poznejši ladijski konstruktor in avtor najhitrejšega gliserja na svetu, opisal svoje spomine v knjigi Peruti tržaškega aborigina.
Prvič videli morje
S prijateljem sta potem tisto popoldne presedela na obali, nasproti napol potopljene ladje Rex. Razganjalo ju je od prihodnosti. »Zavedala sva se, da je izhod na morje in uveljavitev na njem odločilnega pomena tudi za vsesplošno uveljavitev naroda,« opisuje Zahar. Vrnila sta se domov in začela zbirati dijake. Niti mesec dni pozneje, 3. marca, ko se je uradno začel pouk, jih je v klopeh sedelo 29. Jeseni so z novim šolskim letom dijaki začeli prihajati iz vseh pokrajin. Zahar se spominja, kako so prvič videč morje, pomakali prste vanj in preizkušali njegovo slanost.
»Ti ljudje so bili vizionarji,« danes pravi Borut Butinar, ravnatelj Elektro in pomorske šole Portorož, ki nadaljuje tradicijo šolanja pomorščakov. »Prihajali so iz slovenskih krajev nad Trstom, kjer je bila pomorska tradicija dobra razvita. Zavedali so se pomena pomorstva za državo. Mi takrat nismo imeli ne pristanišča, ne pomorske šole, ne ladjedelnice, zgolj nekaj ribičev. Oni so postavili začetek razvoja vse slovenske obale. Iz tega so se razvili Luka Koper, Splošna plovba, ladjedelnica, razvijala sta se ribištvo in turizem,« našteva Butinar. To so bili tudi največji delodajalci dijakom pomorske šole.
Največ dijakov s celine
Pričakovali bi, da so bili pomorci vseskozi Primorci, a se ravnatelj na to le nasmehne. »Šolo so vseskozi poganjali dijaki drugih regij. Domačinov je bila in je tudi danes kvečjemu tretjina,« pojasni. Lovro Veber, dijak tretjega letnika programa plovbnega tehnika, to potrjuje. Prihaja iz Kranja. Šolo mu je omenil oče, ki je na njej opravljal tečaj za vaditelja čolna. »Šel sem na informativni dan in se vrnil zelo navdušen, zdaj se vse bolj navdušujem tudi nad poklicem pomorščaka,« pravi Lovro. Rad bi delal na tovorni ladji in dolge mesece preživljal na morju. Za začetek bo letos prakso opravljal na vlačilcih v Luki Koper. Profesorji, prijatelji in pomorščaki so mu že povedali, da je v Sloveniji iz te moke malo kruha in da je služb tukaj vse manj.
Res je, potrdi ravnatelj, služb doma ni več. Nekaj štipendij na leto še podelijo v Splošni plovbi (to smo leta 2012 dokončno prodali tujcem), večinoma pa dijaki odhajajo v tujino. Že prakso in nato tudi službe iščejo pri tujih ladjarjih in na prestižnih jahtah. Kje je torej danes duh ustanoviteljev in njihova želja po pomorski državi?
»Nima smisla, da ovinkarimo: slabo je,« je jasen ravnatelj. »Slovenija se na praktični ravni odreka svoji pomorski usmeritvi, čeprav je ta zapisana v vseh aktih. Že z odločitvijo, da se odrečemo slovenskemu ladjarju Splošni plovbi, smo zadali žebelj v krsto slovenskega pomorstva, druga zgodba je bila umik ladjedelnice, ribištvo smo skoraj pokopali, nobene ribiške ladje nimamo več. Ostala nam je samo Luka Koper, ki pa pomorce potrebuje samo pri nadzoru plovbe in pilotaži,« z glavo zmajuje Butinar.
Danes bi si od države želeli vsaj nekaj tistega poguma in daljnovidnosti, ki so jo pred 70 leti imeli ustanovitelji šole. Kako se bo sicer država s sosedi zmenila za tisti košček meje na morju, če pa ne ve, kaj bi pravzaprav z njim.
